Valerija in Ivo Čarman: Tudi ženi ne moreš reči, kar ti pade na pamet

Valerija in Ivo sta skupaj že štirideset let. Ivo je tisti tekač na smučeh, ki je doma deset let zmagoval na vseh tekmah, na katerih je bil, in leta 1984 prinesel olimpijski ogenj na olimpijski stadion v Sarajevu. Po neprostovoljnem koncu aktivne športne kariere sta z Valerijo ustanovila podjetje, ki je šivalo drese za slovenske športnike: atlete, smučarje, biatlonce.

Veslači so prve medalje osvojili v njunih dresih, ki so jih sešili čez noč in jih je Ivo nesel na letališče. Potem je prišlo leto 2012, kriza, upad naročil, upniki so pobegnili v tujino, neporavnani dolgovi za plače zaposlenih (17) in zapreti sta morala podjetje. Najbolj grozno je bilo odpuščati ljudi, ker sva vedela, da ne gre samo zanje, temveč tudi za njihove družine, pravita. Danes imata spet podjetje, ki šiva športna oblačila, drese, trenerke, pižame. In trgovino, v kateri jih prodajata. 

Je bilo obdobje, ko sta zapirala podjetje, najtežje obdobje vajinega skupnega življenja?

Valerija: Najlepše.

Valerija: Ko sva se poročila, mi je moja mama, ki zaradi migrene ni mogla na poroko, rekla, nikoli, tudi takrat, ko bosta imela težave, ne pozabita, zakaj sta se poročila. Iz ljubezni.

Kako?

Valerija: Težave so naju še bolj povezale, še bolj nama je bilo jasno, da sva res za skupaj, videla sva, kdo so najini prijatelji. Zdaj razumem, kako je Mojzes hodil po morju. Isto se je dogajalo nama; kamor koli sva prišla, so se ljudje odmikali od naju …

Ivo: Videl si, kdo so prijatelji, ki ti stojijo ob strani. Počasi smo se pobrali, spet začeli delati, najprej ena zaposlena, potem več in zdaj jih imamo pet.

Je za športna oblačila potrebno posebno znanje? O materialih, načinih šivanja.

Ivo: Moja sreča je, da sem bil sam športnik, natančno sem vedel, kako je treba kaj zašiti, da imajo mišice prosto pot, katere materiale uporabiti, da telo diha.

Kako sta se spoznala?

Valerija: Jaz sem Blejčanka. Moja najboljša mladostna prijateljica je bila Eva Štraus Podlogar, njen fant je bil tekač. Nekega dne mi je predlagala, naj grem z njo na obisk v Poreč, na trening. Peljal naju je Evin sosed Rudi Hiti (hokejist, op. a.), ki se je dan prej stepel v dvorani, roko je imel v mavcu in tekla mu je kri. S tako roko naju je peljal …

Ivo: Žena, zelo neodgovorno. (smeh)

Valerija: Takrat sem prvič doživela vožnjo brez omejitev.

Tako hitro, kot je drsal, je tudi vozil?

Ivo: Skladno s priimkom.

Valerija: Prišli smo v Zeleno laguno in iz restavracije stopi Ivo.

Ivo: In je bilo konec.

Koliko sta bila stara?

Ivo: Jaz 22.

Valerija: Jaz pa ravno polnoletna.

Ivo: Zvečer sva šla v disko …

Že?

Ivo: Ja, preplesala sva noč, lepo je bilo.

Valerija: To je bilo leta 1982, v Sarajevu so bile leta 1984 oIimpijske igre, največji športni in politični dogodek v bivši državi. Ivo je bil izbran za nosilca olimpijskega ognja. Včasih je bilo tako, da so na dogodke, tekmovanja in treninge lahko hodile samo žene.

Valerija: Midva sva odraščala v popolnoma različnih svetovih, bila sem z Bleda, moj oče je bil direktor, Ivo pa je doživel tudi to, da se je, ko je šel v prvi razred, soseda pritožila, da njena hčerka ne bo v istem razredu kot bajtarjev sin, in so ga prestavili v drugega. In od tega ni sto let. 

In sta se poročila?

Valerija: Točno čez eno leto, na dan in uro, ko sva se spoznala. Na Bledu. Pri njem mi je bilo vse od začetka najbolj všeč to, da je bil in je še človek, ki ne komplicira.

Ivo: Na poroko sem prišel ponoči s treninga v Makarski in naslednji dan odšel na trening.

Kako ste se odločili za tek na smučeh?

Ivo: Zelo pozno sem začel, pri 17 letih. Želel sem nekaj narediti iz sebe, nisem hotel biti povprečnež. V srednji šoli sem šel na tekmovanje v teku na 1000 metrov, gladko sem zmagal in povabili so me na trening teka na smučeh.

Valerija: Igral si tudi rokomet.

Ivo: Ja, nisem prav dobro vrgel žoge in so me dali v gol. Tam mi ni bilo všeč.

Kaj dela športnika vrhunskega?

Valerija: Ivo mi je nekoč dejal, boj se športnika, ki pride iz takih razmer, kot sem prišel jaz. Midva sva odraščala v popolnoma različnih svetovih, bila sem z Bleda, moj oče je bil direktor, Ivo pa je doživel tudi to, da se je, ko je šel v prvi razred, soseda pritožila, da njena hčerka ne bo v istem razredu kot bajtarjev sin, in so ga prestavili v drugega. In od tega ni sto let.

Ivo: Bili smo poštena družina, oče mizar, mama gospodinja, imeli smo kure, zajce in prašička.

Valerija: Ker ni bil v športnem klubu, so najbrž mislili, da ne bo nič iz njega, zato je moral sam poskrbeti za obleko. Na tekmo je šel v maminem pletenem puloverju, odrezanih hlačah in smetarskih rokavicah, ki mu jih je dal oče. Vsi so se mu smejali.

Ivo: Dva meseca sem tekmoval doma. Na prvi tekmi decembra sem bil zadnji, na drugi v začetku januarja drugi in od takrat nikoli slabši. Deset let sem bil na domačih tekmah vedno prvi. Nič čudnega, da so se me naveličali.

Valerija: In ko je zmagal na prvi tekmi, je za skladovnico drv jokal, ker so se mu smejali zaradi obleke. Potem ko je stopil na oder, mu je Smučarska zveza takoj dala vso opremo.

Ivo: Odpravljal sem se na tekmovanje v Nemčijo in najbrž jim je bilo nerodno, da bi šel tak. Zelen pulover, modre odrezane hlače, rdeče nogavice in smetarske rokavice.

Valerija: Nato ga je posvojil Adidas, bil je njihov ljubljenec.

Ivo: Leta 1980 sem bil prvič na OI.

Valerija: Bil si najmlajši udeleženec in nosil našo zastavo na zaključku.

Ivo: Potem je prišel evropski pokal, balkanske igre, dobre rezultate sem dosegal.

Valerija: Si sploh kdaj preštel kolajne?

Ivo: Ne, nikoli. Trije predali so polni.

Ivo: Zakaj so Armstronga »odkrili« tako pozno? Ker so od njegovih zmag imeli vsi koristi. Več denarja imaš, kasneje te najdejo. Začne se pa pri 50.000 evrih. 

Če primerjaš status športnika danes in takrat?

Ivo: Niti ni bistvene razlike. Jaz sem bil zaposlen v Iskri in sem imel skoraj deset let plačanega dopusta, zdaj pa so športniki zaposleni na ministrstvu za notranje zadeve. Imeli smo posebne statuse, naš položaj v družbi je bil poseben, smučarjev še sploh. Tudi manj nas je bilo.

Doping v športu? Kako je bilo?

Ivo: Seveda je bil, a sem se ga zelo bal in nikoli nisem jemal nič.

Valerija: Ko ga je pičila kača, ni dovolil niti injekcije protistrupa. Saj zato pa je tako videti danes.

Ivo: Ko srečujem znance s tekmovanj, se je vsem kaj zgodilo, bolezni, rak, težave s sklepi … Nekje se mora poznati.

Je zdaj mogoče zmagovati brez dopinga?

Ivo: Ne. Zakaj so Armstronga »odkrili« tako pozno? Ker so od njegovih zmag imeli vsi koristi. Več denarja imaš, kasneje te najdejo. Začne se pa pri 50.000 evrih.

Zakaj ste nehali tekmovati?

Ivo: Po OI v Calgaryju leta 1988 sem od desetih tekmovanj zmagal na osmih. Naš trener je bil Štajerec, šef partije v Smučarski zvezi, vodstvo Olimpije, ki je bil takrat močan klub, pa je promoviralo svojega tekmovalca. Izbrali so Štajerca in Ljubljančana, jaz pa sem ostal doma. Potem ko sem štiri leta vsak dan treniral nekaj ur.

Valerija: Poslali so klubskega trenerja, da mu je to povedal. On pa je imel že pripravljen kovček za na pot.

Ne morem verjeti!

Ivo: Tako je bilo.

Valerija: Ko se je zgodilo, Ivo ni več stopil na smuči. Pa ne samo to, športa ni gledal niti na televiziji. Zelo dolgo tega ni prebolel.

Kakšen je vaš odnos s temi ljudmi, ko se srečate?

Ivo: Jaz sem gospod.

Ivo: Prvo je spoštovanje. Tudi ženi ne moreš reči, kar ti pade na pamet. In midva sva se odločila, da živiva vsak dan tako, kot da je zadnji. 

Je šport danes predvsem posel?

Ivo: Samo posel, za vse, za tekmovalce, trenerje in opremljevalce.

Valerija, se vi niste nikoli ukvarjali s športom?

Valerija: Eden v družini je dovolj. Potem pa sva skupaj začela igrati golf, tam okoli 2002. Ivo se je prilagodil meni, ker mu recimo v hribe sploh nisem mogla slediti. Ko sva šla na Triglav, je bil on že dvakrat gor in dol, jaz pa še vedno na začetku.

Ivo: Saj sem dal skalo v nahrbtnik, da ne bi bil prehiter.

Valerija: V golf sem se takoj zaljubila, in ko sva zaradi dela nehala igrati tako intenzivno, kot sva na začetku, sem imela odvajalno krizo. Zdaj greva na golfske počitnice dvakrat na leto. In to je to.

Ob Ivovi šestdesetletnici ste mu na facebook napisali ganljivo voščilnico, polno čustev, iz katere veje vajin odnos. Kako sta ga v vseh teh letih ohranila? Kaj mora človek, par narediti za to?

Ivo: Prvo je spoštovanje. Tudi ženi ne moreš reči, kar ti pade na pamet. In midva sva se odločila, da živiva vsak dan tako, kot da je zadnji.

Valerija: Ivo zna razvajati ljudi. Mene zelo razvaja. In zelo nekonflikten človek je, tudi med športniki je bil znan po tem. Z njim se ne moreš skregati. Osnova pa je spoštovanje. Strast mine, po 40 letih ni več tako, kot je bilo na začetku. In ne verjamem v popolnost odnosov. Popoln je stroj, pa še ta se pokvari. Ko sva se poročila, mi je moja mama, ki zaradi migrene ni mogla na poroko, rekla, nikoli, tudi ko bosta imela težave, ne pozabita, zakaj sta se poročila. Iz ljubezni.

Ivo: Zamerim ji, ker mi ne pusti iti po gobe tolikokrat, kot bi hotel.

Valerija: In ne pustim mu, da gre na streho.

Ivo: Če se je pa žleb zamašil.

Valerija: Saj za to imamo pooblaščene osebe. To mi res ni všeč, da Slovenci mislimo, da se na vse razumemo. Tudi na šport. Najbolj pa kavč komentatorji, ki vedo o nogometu na primer več kot Kosmina, ki sodi.

Valerija: Po šestih letih sem si upala iz sobe, kjer sem sedela in jokala. Jokala sem še en teden po tem, ko sem prišla domov. Ivo mi je rekel, Valerija, to je egoizem, tja greš zaradi otrok, nehaj. Na leto jih zboli od 50 do 80. Otroci so zelo navezani na naju in starši tudi, smo ena velika družina. 

Kako sta se začela ukvarjati z dobrodelnostjo? Bila sta izbrana za osebnosti leta 2018 v Škofji Loki in dobila sta posebno priznanje žarometi za družbeno pomembno delo.

Valerija: Priznanje je bilo res šok za naju, še posebno ker nama ni nihče povedal. Bila sva povabljena na prireditev v Cankarjev dom. Naročili so nama, naj se svečano oblečeva, in ko sva prišla, naju nihče ni poznal. Ko sva že sedela v dvorani, je k meni prišel Vid Valič, me najprej vprašal, ali sem Čarmanova, in potem, ali bom kaj povedala, ko dobiva priznanje. Tukaj ni nominacij, predlagali so naju novinarji in predlog je že priznanje. Šla sva na oder in ko so vrteli slike otrok, je bil to najbolj čustven trenutek. Midva vztrajava, da je to priznanje otrokom, ne nama. Dvorana je bila popolnoma tiho, ko sva šla z odra, potem pa so ljudje prišli k nama in nama čestitali. Mislim, da tega dogodka še nisva predelala.

Za kateri projekt sta dobila priznanje?

Valerija: Leta 1989 naju je Tof povabil, da bi sodelovala pri projektu podeljevanja daril na miklavževo otrokom hematoonkološkega oddelka pediatrične klinike. Vsi, ki so bili tam, vedo, kaj to pomeni. Povabilo sva sprejela, sposodila sva si obleko, Ivo se je oblekel v Miklavža in sva šla. Oddelek je bil še na Vrazovem trgu, otroci niso imeli niti svojih prostorov in so ležali po hodnikih. Za prvih šest let, ko sva sodelovala, se niti ne spomnim, kako je bilo. Tema. Spomnim se zadnjega leta, ko je bil oddelek še na Vrazovem trgu. Ivo je bil član Rotary kluba in med njimi je bil oče deklice, ki je bila na oddelku. Prosil ga je, da bi bil posebej pozoren do nje. Ivo je obljubo izpolnil in ko sta se z očetom srečala pri vhodu, je deklica gledala z okna. Ko je prišel k njej, mu je rekla, ati, ti pa res vse poznaš, še Miklavža. Si predstavljate, kaj je to pomenilo otroku?

Ivo: Pri tem projektu sva že dvajset let in edina sva, ki sva ostala.

Valerija: Po šestih letih sem si upala iz sobe, kjer sem sedela in jokala. Jokala sem še en teden po tem, ko sem prišla domov. Ivo mi je rekel, Valerija, to je egoizem, tja greš zaradi otrok, nehaj. Na leto jih zboli od 50 do 80. Zelo so navezani na naju in starši tudi, smo velika družina.

Kdaj gresta na oddelek?

Valerija: Kadar naju pokličejo, včasih vsak teden. Vedno za miklavža. Družine naju obiščejo skoraj vsak teden. Poglejte, kaj sem dobila od neke deklice (zahvalo, op. a.). Kaj več lahko še pričakuješ v življenju?! Vsak človek ima biblijo. To je najina biblija. Vsa leta, odkar sva stopila iz najine cone udobja, sva razmišljala, kaj še bi lahko storila za te otroke. Razmišljala sva, da bi to povezala s športom. To so zelo posebni otroci, tisoč in ena omejitev. Ko sva lani dobila priznanje za osebnost leta, sva rekla, da so pravi junaki otroci in njihovi starši. Ko vidiš, kaj vse preživljajo, leta lahko traja. To so zgodbe, ki se te dotaknejo, pa če si kamen. Na mojo objavo na facebooku, kdo so pravi zmagovalci, otroci, ne midva, se je oglasila mamica in mi napisala, naj ne pozabimo, da niso vsi zmagovalci. Bilo me je groza, opravičila sem se, a mi je napisala, da je hotela samo povedati, da so tudi otroci, ki tega boja ne zmorejo. Prišla je k meni z albumom svoje hčerke, ki je pri dveh letih in pol umrla zaradi tumorja na možganih. Ko je pripovedovala zgodbo, sem jokala, ona pa mi je rekla, mi smo se od nje ogromno naučili. Povedala sem ji, da z Ivom razmišljava, kaj še storiti za otroke zunaj bolnišnice. Takoj je bila za, brez nje ne bi bilo tega projekta. Ona je imela povezave s starši, z oddelkom. Na dogodek v Škofji Loki – otroci so tekli, z njimi pa tudi bratci in sestrice tistih, ki niso zmogli – je prišlo 500 ljudi, ves oddelek, zdravniki, starši. Po njem otroci niso več bolniki, so junaki tretjega nadstropja. To je bila Ivova ideja, da se otroci s športom okrepijo, fizično in psihično.

Ivo: Dogodek se je začel junija zgodaj zjutraj, na osnovni šoli …

Valerija: Najprej smo preverili v Škofji Loki, ali ima kdo norice, ker otroci ne smejo priti v stik z njimi.

Ivo: Frizerka jih je počesala, pogostili smo jih s piškoti, potico, sokovi, ogromno ljudi nam je pomagalo, prišli so športniki, olimpijci. OKS je prevzel pokroviteljstvo nad dogodkom in vsi otroci so dobili maskoto Foksija.

Valerija: Ti otroci so tako posebni, tako prisrčni, nekomplicirani. Tudi starši. Velikokrat nama kdo reče, kaj imata od tega, kar delata. Če bi takšni preživeli en popoldan z njimi, bi jim bilo veliko stvari jasnih.

Ivo: Po tem dogodku so nama pisali starši, da se otroci pogovarjajo samo še o tem in da komaj čakajo naslednje leto. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE