Špela Klofutar in Lotos Vincenc Šparovec

V udobju ni (dobrih) zgodb

Življenje kot v filmu. In dom takisto. Vsekakor mizanscena, ki ustreza Lotosu in Špeli. On je dramski igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, v prejšnjem življenju tudi mornar in vojak. Ona je energična in domišljije polna voditeljica gozdnih uric pri zavodu Špelinice, v prejšnjem življenju magistra biokemije. Njuna skupna pot je vredna scenarija in ekranizacije. Kajti življenje, to vemo, piše najbolj razburljive rime.

Lotos, se spomnite, da ste, ko ste se odpravljali za leto dni na morje, Špelo vprašali, ali vas bo čakala in ali vam bo rodila otroka? Namreč, ko je malce pred intervjujem povedala za to, niste delovali prepričani.

Lotos: Se spomnim, seveda! A kar sem jo vprašal, ni bil ultimat. Torej da bom z njo samo pod pogojema, da me bo čakala in mi dala otroka. Je bila pa Špela prva ženska, ob kateri je v meni vzniknila močna želja po tem, da bi postal oče.

Lotos: Življenje je bilo eno samo čutenje, odzivanje na občutke. A me je starajoče se telo začelo opominjati, da tako v nedogled ne bo šlo. Ko sem se nehal ukvarjati s športom, sem začel »pokati po šivih«. Zdaj nič več ne pogrešam čustvene »divjine«. 

Ko delam intervjuje z igralci, ti svoje igralsko poslanstvo vidijo kot edino mogočo realizacijo. Lotos, vi ste mornar, vojak, igralec.

Lotos: Za sprejemne izpite na akademiji sem se odločil povsem po naključju in z gotovostjo lahko trdim, da jih ne bi ponavljal, če prvič ne bi bil sprejet. Vse skupaj se je začelo, ko sem v vojsko dobil Sistem Stanislavskega, knjigo o igralski metodi, in jo z užitkom prebral. Vojsko sem služil na oddelku vojne policije v Nišu in knjiga, ki govori o tem, kako se ljudje odzivamo, kaj čutimo, koliko nas vodijo podzavest, čustvena stanja, kako lahko analiziramo sami sebe in svet okoli nas, se mi je zdela strašansko zanimiva. Živimo namreč v času, ko je imperativ bivanja imeti. Med sabo tekmujemo glede na vozni park, opremljenost doma, kako preživljamo konce tedna. K sreči imam ob sebi Špelo, ki dobro ve, kaj je v življenju res pomembno. Sem človek, ki je, ko je začutil potrebo, da se loti nečesa novega, to tudi storil. Seveda je bilo to mogoče tudi zato, ker še nisem imel otrok.



Špela, imeli ste dvajset let, ko ste rodili prvega otroka. Drugega imate z Lotosom. Kako ste se izražali v svoji prvobitni naravi, ko so bile okoliščine vašega življenja manj prilagodljive?

Špela: Povsem iskrena bom. Šele zdaj počnem to, kar me res srčno veseli. Doktorat na pedagoški fakulteti, ki ga trenutno pripravljam, je tortica mojega življenja. A sem tudi takrat, ko mi morda okoliščine niso bile najbolj naklonjene, vseskozi skrbela za svojo izobrazbo. Seveda se je našlo veliko ljudi, ki so dvomili, ali bom z majhnim otrokom zmogla. Ampak jaz sem trmasto bitje. (Smeh.) Pravijo tudi, da sem človek, ki veliko sanja. In ravno te sanje so mi vsakič znova pomagale, da sem se pobrala, ko mi je bilo najteže. Velikokrat pomislim, kaj pomeni to, da šele zdaj vem, kaj si res želim početi. Sem morda prepozno prepoznala svoj klic? A me Lotos zmeraj potolaži, da sem lahko srečna, kajti večina ljudi nikoli ne najde smisla, nikoli nima priložnosti delati v življenju to, kar imajo res radi.

Bruna sem rodila, ko sem imela štirideset let. »Boš videla, kako bo težko!« sem spet slišala. Ampak ni bilo. Roditi pri štiridesetih ni bilo zame nič teže kot roditi pri dvajsetih. Vstajati ponoči pa ni fino pri nobeni starosti. (Smeh.) Potem sem spet slišala, da bo vse drugače pri petinštiridesetih. No, še vedno čakam. (Smeh.) Kajti zdi se mi, da sem vedno polna energije.

Lotos: Več je ima kot marsikatera dvajsetletnica. (Se nasmehne in globoko vzdihne.)

Špela: Brunu velikokrat povem, kaj je pri učenju najteže. Ne sama snov, temveč pristop, ki ga zavzameš. Če se začneš učiti z idejo, da je dela ogromno, da je težko, in tarnaš, postane res težko. Naporno je le, če zavzameš to stališče.

Špela: Jasno mi je, da princev na belem konju ni. Bistveno je to, kar se med dvema zgodi, ko nista več zaljubljena. Sem pa imela s prilagajanjem gotovo več težav kot on. 

Ima pa to življenje tudi dober mehanizem preživetja, ki onemogoči, da bi videli grozo v vsej njeni moči, ko nam gre res pošteno za nohte. Kar nekako pririnemo skozi temo in šele ko gledamo nazaj, lahko ocenimo, da ni bilo lahko. Kateri dogodki so bili za vaju takšni?

Lotos: Najteže mi je bilo takrat, ko sem dal odpoved v gledališču in šel na ladjo. Nameraval sem oditi za leto dni, a sem se zaradi bolezni moral vrniti prej. Ko sem priletel na Brnik, nisem imel pojma, kaj naj. »Utaborila« sva se kar v star hotel v Kranju in klicala ljudi, da bi nama pomagali. Prihodkov nisem imel nobenih, zato sem se lotil vsakega dela. Opravljal sem selitve, gradbena dela, Špela pa je študirala. Nato sva našla podnajemniško stanovanje. Pisalo se je leto 2005, nisva bila več rosno mlada in v meni se je začelo pojavljati vprašanje, kakšen smisel ima, da nekdo, ki je študiral, kako oblikovati misli, naokoli nosi omare. A sem vseeno dostojanstveno stopal skozi življenje. Vedel sem, da sem odločitev o zapustitvi gledališča sprejel sam. Vseeno ni bilo preprosto vsako jutro vstati zgodaj in prekladati težko pohištvo z enega konca na drugega. Imela sva malo denarja, zato sva natančno izračunala, koliko tolarjev lahko porabiva dnevno. In ko se dva prebijata skozi življenje, trpi tudi odnos. Bila sva zelo občutljiva, zato sva se veliko prepirala. Spomnim se, da so bili bloki, kjer sva stanovala v Župančičevi jami, tesno skupaj, ulice ozke in neki dan sva med prepirom pogledala skozi okno in videla sosede, kako zavzeto spremljajo najin »performans«.

Špela: Jaz pa sem šla proti oknu in zavpila: »Konec predstave!« (Smeh.)

Lotos: Ja, kljub vsemu sva bila vedno sposobna ohraniti humor. Ta naju je velikokrat povlekel naprej. Tista lepa zgodba o paru, ki živi popolno in skladno življenje, ni resnična. Kar pa je lahko res, je to, kar imava midva: deliva si okus, barvo življenja. Špeli ni bilo lahko, ko je tako mlada ostala sama z otrokom, a nikoli ni postala tiste vrste človek, ki mu nikoli ni dovolj. Človek, ki samo grebe in nabira nove in nove reči, si najde nove zaposlitve samo zato, da mu ni treba biti doma.



Lotos, omenili ste, da ste se z morja prej vrnili zaradi bolezni. Katere?

Lotos: Hja ... (Postane, kot bi mu bilo malce nerodno povedati, kar se je namenil.) To je bila kar smešna zgodba. Domov sem se vrnil zaradi hudega vnetja sečevoda. Špela je takoj tekla k zdravniku, prepričana, da imam spolno bolezen. Jaz sem vneto trdil, da je nimam, da je ne morem imeti. Zato sem še jaz šel k svojemu zdravniku. Zatrdil sem mu, da nisem imel nobenih nevarnih spolnih odnosov, zato me je vprašal, ali me je potemtakem partnerica kdaj obiskala na ladji. Pritrdil sem. Zdravnik pa: »Aaaaa, tako torej!« S tem mi je sporočil, da je bila Špela tista, ki naj bi me okužila s spolno boleznijo. Imela sva vsak svojega zdravnika; njen ji je govoril, da sem imel druge ženske v pristaniščih, meni pa moj, da je kriva ona. Resno, enkrat bi bilo iz te zgodbe treba napisati scenarij, a ko se je odvijala, ni bila tako smešna. (Smeh.) Morda bi ji dal naslov Kako ti lahko izvedensko mnenje uniči razmerje. (Smeh.)
No, še dobro, da se je nato pojavil tretji zdravnik, urolog, ki me je samo ošvrknil in takoj vedel, da je problem bakterijsko vnetje, ki sem ga dobil, ker sem na ladji delal v slabih razmerah. Vse, kar sem potreboval, je bil antibiotik. A ko sem se izkrcal v Gibraltarju, sem imela moda velika kot pomaranči, komaj sem hodil, bolečine pa so bile res neznosne.

Špela: Ko me je klical iz pristanišča in rekel, da je zbolel ter da prihaja domov, sem bila pripravljena v istem trenutku sesti v svojo katrco in iti ponj. (Smeh.) A je raje prišel z letalom.

Špela: Mir pride, ko si z velikim kosom svojega življenja zadovoljen. Notranje zadovoljen. 

Seveda mi gre na smeh, čeprav zgodba takrat ni sodila v komedijo. Si pa vseeno ne morem pomagati, da si ne bi predstavljala te scene, ki je bila sprva strašno romantična in je vsebovala obljubo: »Da, rodila ti bom otroka!«, a se nadaljevala v ...

Špela: (Smeh.) Šla sem z njim, preden je šel k svojemu zdravniku. Še danes vidim Lotosa, s čim in kako me je ogovoril še zadnjič, preden je vstopil v ordinacijo: »Glej, Špela, jaz vem, da nisem bil z nobeno drugo. Zdaj imaš še čas, da mi poveš, s kom si se! Zdaj grem noter. Priznaš?!« (Smeh.)

Špela, katere dvome ste v sebi morali zavreči, ko ste vstopili v zvezo z Lotosom? Srce ste si dovolili ponovno odpreti. Najbrž ni bilo lahko.

Špela: Glede na to, da nisva bila več rosno mlada, ko sva se spoznala, sva oba v zvezo prinesla svoj »nahrbtnik«. Ne glede na to, da sva se imela neskončno rada, sva se znala tudi zelo hudo skregati. Zdaj sem ponosna; brez zadržkov lahko rečem, da sva v 14 letih zveze postala bolj modra, spoštujeva se. Spomnim se, kako je bilo na začetku in kakšni dvomi so me takrat obhajali. Pred premiero ga štirinajst dni skorajda nisem videla. Negotova sem bila, kako bo, ko pride otrok. Manjkalo mi je pozornosti in ob vsakem praznovanju v gledališču sem bila polna tesnobnih misli.

Lotos: Kajti ko smo praznovali, je lahko trajalo tudi dva dni. (Smeh.)

Špela: Ja, to je bilo zame nekaj najhujšega, a sem vesela, da sva se vedno znala pogovoriti, si dopovedati, kaj si želiva. Jasno mi je, da princev na belem konju ni. Bistveno je to, kar se med dvema zgodi, ko nista več zaljubljena. Sem pa imela s prilagajanjem gotovo več težav kot on. Gledališko življenje mi je bilo tuje, tudi to, da je, potem ko je vse dni preživel v gledališču in je bila za njim premiera, praznoval še s svojimi kolegi namesto z mano. Si ne zaslužim, da je z mano? se mi je motalo po glavi. Seveda danes na vse to gledam povsem drugače.

Lotos: Špela je oseba, ki je odlična v načrtovanju. Jasno ji je, kaj potrebuje človek, da se počuti varnega. Jaz sem bil nekdaj veliko bolj kaotičen. Načrti me niso zanimali; še več, zame so bili nekaj strašansko dolgočasnega. Življenje sem dojemal kot eno samo odzivanje na primarne impulze. Če sem začutil klic divjine, sem šel. Če sem začutil, da je treba vase zlivati alkohol, sem ga. In kako se bo ta klic izpel, ni vedel nihče, niti jaz sam. Življenje je bilo eno samo čutenje, odzivanje na občutke. A me je starajoče se telo začelo opominjati, da tako v nedogled ne bo šlo. Ko sem se nehal ukvarjati s športom, sem začel »pokati po šivih«. Vsako leto sem imel kakšno operacijo, na koncu še vnetje trebušne slinavke. Še dobro, da sem sčasoma začel upoštevati vse, kar se mi je dogajalo. Zdaj nič več ne pogrešam čustvene »divjine«.



Ko sem se z Lotosom dogovarjala za intervju z vama, je o vas in tem, kar počnete, govoril z velikim občudovanjem.

Špela: Ja, Lotos ni človek, ki bi me veliko hvalil tako, na štiri oči. Vedno pa zelo lepo o meni govori drugim. Nemalokrat se mi zgodi, da srečam na ulici znanca in mi najprej pove, kaj vse lepega je Lotos povedal o meni.

Lotos: Res je, jaz ti osebno kar nekako pozabim povedati ...

Špela: Jaz sem drugačna. Človeka rada pohvalim osebno. Vsak si kdaj želi pohvale, priznanja. Ko gremo recimo na izlet, pripravim vse, kar potrebujemo, hrano, pijačo, opremo. No, res je, da včasih pozabim povedati, koliko ur bomo hodili. Ko že dolgo hodimo, začne Lotos kar malo mencati ... (Smeh.)

Lotos: Po petih urah si to menda ja lahko dovolim? (Smeh.)

Špela: Takrat mi vedno reče: »Špela, a ti misliš, da smo v partizanih?« (Smeh.)

Lotos: Če bi se rodil v čas, v katerem sem zdaj, ko vlada ugodje, ko je treba več imeti kot več biti, gotovo ne bi uresničil polovice tega, kar sem. Največja nagrada je življenje samo. In zgodbe, ki jih živimo. Vse to, kar sem doživel, je pisana paleta utrinkov, ki je ne bi želel zamenjati. 

Špela, kje vam je najlepše, kdaj čutite največji mir?

Špela: Mir pride, ko si z velikim kosom svojega življenja zadovoljen. Notranje zadovoljen. Imam izjemno bogato domišljijo, ki vseskozi melje po svoje. Občutek imam, da me je vodila po pravi poti; čutim, da delam prav. Pred kratkim sem za to dobila tudi »uradno« potrditev. Močno sem si želela vpisati doktorat, zato sem se nanj prijavila. A te reči niso poceni. Bom že nekako dobila teh deset tisoč evrov, ki jih potrebujem, sem si govorila. To je zame ogromna vsota; res nisem vedela, kako bom zmogla. A nato sem neki dan na fakulteti zagledala vlogo za sofinanciranje. Nisem imela velikega upanja, a sem dobila najlepše mogoče božično darilo: obvestilo, da bodo krili stroške mojega študija. Dokaz torej, da je vse tako, kot mora biti. Enako čutim, ko organiziram poletne tabore za otroke. Zdaj jih že dve leti zapovrstjo delava skupaj z Lotosom. In čeprav na njih močno garava, se zgodi med nami nekaj posebnega. Po nekaj dneh začnemo kot skupina dihati skupaj. Ko je treba oditi, niso samo otroci tisti, ki razočarano vzdihnejo: »A je že konec?!« To je res občutek notranje sreče.

Običajno ob intervjujih nimam navade hvaliti sogovornikove zunanjosti. Ampak, Špela, vaše oči ... Kar ne morem odvrniti pogleda. Že nekaj časa premišljujem o tem. Tako močno se svetijo kot takrat, ko je človek tik pred tem, da se mu utrne solza, in se njegov pogled živo lesketa. Vam se ves čas. Res lepo je videti oči, ki tako čudovito svetijo.

Špela: (Se nasmehne, pohvala je ne preseneti.) Srečna sem.



Lotos, vaša življenjska pot je bila izjemno pestra. Gledate kdaj v preteklost s »pobožno« željo, da bi kdaj kar koli naredili drugače?

Lotos: Ničesar ne bi spreminjal, ničesar! Ponosen sem na vse svoje odločitve! Če bi se rodil v čas, v katerem sem zdaj, ko vlada ugodje, ko je treba več imeti kot več biti, gotovo ne bi uresničil polovice tega, kar sem. Največja nagrada je življenje samo. In zgodbe, ki jih živimo. Vse to, kar sem doživel, je pisana paleta utrinkov, ki je ne bi želel zamenjati. 

Čeprav rahlo neoprijemljiv, je vseeno resničen stavek, ki pravi, da se življenje začne šele tam, kjer se konča območje ugodja. Mi lahko poveste, Lotos, za kakšen dogodek, ki je bil za vas ravno to, izstop iz območja ugodja?

Lotos: Sem človek, ki se vedno loti reči, ki se jih nihče drug ne bi niti pritaknil. Ko sem šel leta 1993 drugič na ladjo, sem doživel brodolom, padel v morje. Zakaj? Ker sem med plovbo opravljal popravila tam, kjer jih nihče drug ni hotel. Ne samo da sem padel v morje, nekaj časa še opazili niso, da me ni. (Smeh.) Tudi junija 1991, med vojno, sem služil v takratni JLA v Nišu. Bil sem edini, ki je zbežal v Ljubljano in se pridružil TO, čeprav so mi vsi rekli, naj ostanem, da bo vse dobro. Na sprejemni izpit na AGRFT sem prišel v uniformi TO, mogoče sem ga zato naredil. (Smeh.) Te odločitve so me zaznamovale za vse življenje. No, pa seveda ta, da sem se v času, ko se je moja gledališka kariera lepo vzpenjala, odločil dati odpoved. Predlagali so mi, naj grem namesto na ladjo k psihiatru, ker očitno z mano nekaj ni v redu. (Smeh.) Danes vem; v udobju ni (dobrih) zgodb.

Špela: Ko sem se odselila od doma z očetom moje danes 28-letne hčerke, ki je žal kasneje umrl za posledicami alkoholizma, so mi doma rekli, da sem šla s parketa na ladijski pod. No, res je, da sva živela zelo revno. Stranišče je bilo zunaj, nekaj časa sva morala živeti tudi brez elektrike. Izhajam iz družine profesorjev in to, da sem zapustila dom, stara 18 let, in se zaradi ljubezni preselila skupaj z enajst let starejšim moškim, je bil za starše precejšnji šok.

Lotos: Špela je res neverjetna; je idealna kombinacija reda in divjine.

Špela: Res se izredno hitro navdušim. Takrat pridrvim domov vsa vesela, česa vsega bi se želela lotiti. Lotos nikoli ne omahuje, takoj mi pomaga.

Lotos: Nekajkrat sem se za otroke oblekel v dedka Mraza. Vedno sem jim govoril, da je jemati človeško, dajati pa božansko. Ona je to božanskost v sebi odkrila že zelo zgodaj; Špela živi, da daje. Empatičnost je pri njej del osnovnih nastavitev.

Špela: Vedno vem eno, in sicer da je Lotos zelo dober človek. Ne glede na to, ali se skregava, ne glede na to, kaj izreče, vem, kdo je v resnici. 

Ko sta najbolj jezna drug na drugega, kaj vseeno drug v drugem vidita kot resnico, ki vaju drži skupaj?

Špela: Vedno vem eno, in sicer da je Lotos zelo dober človek. Ne glede na to, ali se skregava, ne glede na to, kaj izreče, vem, kdo je v resnici.

Lotos: Špela je ena najbolj odprtih in pretočnih ljudi, kar jih poznam. Vedno se odzove hitro in glede na svoja visoka etična in moralna načela.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE