Najprej nam pade v oči gosposka lesena pisalna miza dr. Perka, ki malce spominja na slavolok. O njej in drugi opremi v hiši nam veliko zanimivega pove njegova žena Verena: »Pri tej pisalni mizi gre za historicistični slog s konca 19. in začetka 20 stoletja. Takrat so pretežno meščanska stanovanja opremljali s pohištvom, ki je že takrat vzbujalo videz tradicije, kazalo poznavanje zgodovine, poudarjalo okus tistega časa in seveda premožnost na novo oblikovane elitne plasti, to je meščanstva v povezavi z razvojem industrije in trgovine.«

Zmagovita zelena barva 

Miza je pogrnjena z zelenim filcem, kakor je bilo v navadi tudi takrat, ko so še pisali s črnilom oziroma tušem; ta bi lahko namreč ob razlitju uničil površino, tako pa se je vpil v filc. »Poleg tega je površina mehka in zaduši ropotanje oziroma zvoke, ki jih ustvarjamo med delom, zato daje prijetno vzdušje domačnosti in intime. K temu prispeva tudi pomirjajoča zelena barva,« razloži naša sogovornica. Bolj kot najmodernejša sodobna oprema za dom iz nizkocenovnih prodajaln ji je ljubo staro, izjemno kakovostno pohištvo, tudi reciklirano oziroma redizajnirano, ki ohranja lepa, dragocena pričevanja o preteklosti. Med drugim ga je mogoče po povsem dostopni ceni najti v tako imenovanih invalidskih trgovinah in na bolšjih sejmih.

Na steni je bratova umetnina 

Na steni ob pisalni mizi ne moreš spregledati nekaj let starega veličastnega dela priznanega akademskega slikarja Tomaža Perka, brata dr. Andreja Perka. »V to sliko s Kamniško-Savinjskimi Alpami, sicer njegov večni motiv, se je moj mož zaljubil in tudi meni zelo ugaja. Umetniška nadgradnja Tomaževega fotografskega realizma v upodabljanju krajine je v tem, da mu uspeva z izborom barvnih odtenkov in kompozicijo vzbuditi v človeku globoka, prijetna notranja občutenja in spomine, zato gre, ko to sliko pogleda, v dan in svet bogatejši.« 

Družinska hiša zakoncev Perko je polna knjig in umetnin. Foto: Tomi Lombar

Bogastvo tradicije 


Edinstven kos iz starinarnice, ki izvira iz podobnega obdobja kot pisalna miza, je tudi ljubka kotna kredenca oziroma omara nežno zelene barve z barvitimi poslikavami. Ob pogledu nanjo se ddr. Perkovi utrne ljub spomin na nedavno potovanje z možem v Sankt Peterburg, kjer sta občudovala podobna ročna dela: »Onemela sem, ko sem videla, kako čudovite spominke in kreativno industrijo ima Rusija. Izrezljan les od škatlic do zapestnic je čudovito pobarvan in prikazuje pravljične prizore. Sprašujem se, zakaj pri nas česa takšnega ne zmoremo, saj ne gre za visoko akademsko umetnost, temveč ljudski občutek za estetiko, ki pa je neprekosljiv.«