Na prvi pogled se zdi, da je v poplavi resničnostnih šovov, samooklicanih spletnih vplivnežev in všečkov, ki krojijo njihovo usodo, znanje postranskega pomena. Male sive celice, mladinska oddaja s 25-letno tradicijo na Televiziji Slovenija, pa odločno dokazujejo, da ni tako. 

Male Sive celice so prva oddaja, ki je iz t. i. »piflarjev« ustvarila face. Znanje je postala vrednota frajerjev. 

Drži. Čeprav ima beseda »piflar« mnogokrat slabšalen pomen in je nujno poudariti, da naši tekmovalci še zdaleč ne sodijo v to kategorijo. Ko se pogovarjam z njimi in odkrivam, koliko obšolskih dejavnosti obiskujejo in kako aktivni so na tisoč področjih, se vprašam, kdaj se sploh lahko učijo. To so res brihte in brihotlini, mladi, ki si ogromno zapomnijo, zelo osredotočeni otroci. Ne izgubljajo časa za nepomembne in nepotrebne stvari. Veliko jim pomeni znanje, širjenje obzorij. 

Hvaležna sem, da je voditelj Nik tako usmerjen k mladim. Ker živi z njimi in na njihov način, mu radi sledijo on pa jim je s svojim res bogatim načinom življenja najboljši možen zgled. On je tiste vrste vplivnež, ki dviga nivo naše celotne družbe, družbe otrok, ki bodo nekoč vodili naš svet. 

Zagotovo je na mestu, da se zahvalimo vsem mentoricam in mentorjem, ki usmerjajo, pripravljajo, povabijo tekmovalce k sodelovanju, jim povejo, da morajo biti ponosni na svoje znanje, spretnosti, inteligentnost. Pri teh letih se namreč včasih zdi, da je bolje biti »glaven« v razredu s kakšnimi drugimi vragolijami, kot to, da si glavni »piflar«, kot pravite vi, mi ne. (smeh)

Polfinaliste in finaliste v njihovih domačih krajih sprejmejo s častmi športnih zmagovalcev. Mislim, da tovrstne oddaje, mediji, ki se trudimo na visokem nivoju preizkušati znanje, in res cenimo vsakega, ki pride v televizijski kviz, res lahko veliko naredimo na zavedanju, da je samo znanje tisto, česar ti ne more nihče vzeti, je nekaj, kar nosiš vedno s seboj.

V 25 letih je v vašem studiu tekmovalo okoli 2500 učencev OŠ, danes zasedajo vodilne in odgovorne položaje v podjetjih in na inštitutih! Jim sledite?

Že celo letošnje leto iščemo podatke o tem, kdo vse je tekmoval v naši oddaji in res smo ponosni, ko izvemo, da so nekdanji tekmovalci danes izumitelji, direktorji, uspešni posamezniki. Pri nas je npr. tekmovala strokovna direktorica Jeseniške bolnišnice Anja Jovanovič Kunstelj, naša radijska kolegica Maja Ratej pa televizijski voditelj Blaž Švab in kar nekaj naših zdajšnjih mentoric otrok. Upam, da se nam po tem intervjuju tudi sami javijo. 



Ena od vaših obujenih rubrik je tudi igra DRŽI/NE DRŽI. Škrlec, kakor se piše Nik, je staro ime za ptiča škrjanca. DRŽI/NE DRŽI?  

Hmhm, to pa že ptički čivkajo … Drži. (smeh) In tudi to drži, da smo bili letos zelo nostalgični, saj smo ustvarjalci generacija, ki oddajo gledamo od njenih začetkov. Radi se oziramo v preteklost, vedno pa tudi in predvsem v prihodnost. Iščemo ideje, vsebine, ki jih želimo še posebej poudariti, rekla bi poveličati. Tako smo v zadnji, praznični, sezoni uvedli rubriko Prebrane celice. Nik z nekdanjimi tekmovalci bere knjige, ki nosijo znak Zlata hruška.

Zdi se mi neprecenljivo, da tudi oddaja, kot so Male sive celice zavzame stališče, da je branje nekaj najbolj dragocenega. Knjige nas povabijo v svetove, ki nam širijo obzorja, nas odpeljejo v druge paralelne dimenzije, nas polnijo z drugačnimi pogledi, nam dajejo nove srčnosti. Otroci danes živijo zelo hitro in tako je tudi njihovo dojemanje sveta. Zato sem hvaležna, da je voditelj Nik tako usmerjen k mladim. Ker živi z njimi in na njihov način, mu radi sledijo on pa jim je s svojim res bogatim načinom življenja najboljši možen zgled. On je tiste vrste vplivnež, ki dviga nivo naše celotne družbe, družbe otrok, ki bodo nekoč vodili naš svet.

Opažam, da tudi Jasna s svojo žensko platjo v oddajo vnaša novo energijo, še posebej z eksperimenti in tudi z razlagami vprašanj v studiu. 

Voditelja Jasna Merklin in Nik Škrlec z urednico Marušo Prelesnik Zdešar (na sredini).

Skozi 25 let so male Sive celice zamenjale štiri urednike in samo dva voditelja. Kako se vam je uspelo prilagoditi novim generacijam? 

Idejna zasnova je nastala na hodnikih naše televizije, ko je takratni avtor formata režiser Njegoš Maravič v sodelovanju z avtorjema vprašanj – otroškima psihologoma - Darkom Hederihom in Marjanom Škvorcem zasnoval televizijski kviz za otroke. Že takrat so vsebine in rubrike prilagodili učnim načrtom. Veliko je k celostni podobi oddaje prispeval tudi voditelj in scenarist Pavle Ravnohrib. Ime oddaje Male sive celice je nastalo izpod peresa kreativne Irene Brejc.

Tudi pri prenovi oddaje sta urednica Barbara Brezavšček Stegeman in režiserka Petra Hauc želeli slediti potrebam, željam in načinu življenja, dojemanja medijskega sveta otrok. Pri snovanju sta k sodelovanju povabili številne strokovnjake z Univerze na Primorskem. S tem sta zadostili tudi visokim standardom stroke, kar je naš glavni namen še danes. Ne želimo delati samo šova, želimo, da je to kakovosten televizijski kviz, ki nenehno sili k temu, da hodiš naokrog z odprtimi očmi, da te na poti do šole, do trgovine zanima tisoč stvari, kako so nastale, zakaj stojijo ravno tam. Spreminja se čas, in televizijski ustvarjalci se mu moramo prilagoditi. Mislim, da nam to zelo dobro uspeva, saj se vsako leto na predtekmovanje prijavi okoli 700 otrok. 

Septembra začenjate z novo sezono. Bodo vaši tekmovalci potemtakem sploh imeli počitnice?

Prijave so odprte, šole se lahko prijavijo do septembra. Drugače pa upam seveda, da bodo imeli počitnice. Čeprav so nekateri ta čas imenovali kar »korona-počitnice«, mislim, da ni bilo preprosto niti otrokom niti odraslim. Zato se mi zdi nujno, da si vsi oddahnemo. Priprave na Male sive celice se ponavadi začnejo že v začetku šolskega leta za naslednjo sezono. Na nekaterih šolah je toliko zainteresiranih, da imajo že »mini predtekmovanje«, da izberejo res šest najboljših otrok s šole. A vendar: na našo oddajo se pripravljaš na vsakem veselem koraku življenja. Vedno poudarjam, da se ne moreš pripraviti le z leksikoni, učbeniki, pripravljaš se skozi radovednost vsakodnevne poti. Radovednost je neskončna in to mora biti vodilo vsakega posameznika. Ne samo mladih.