Stara sem štiriinštirideset let, žena in mama dveh odraslih hčera. Malo manj kot trideset let je mimo, odkar sem spoznala mojega dragega. Ko se oziram nazaj, me spreletijo čustva, takrat mi srce zadrhti, telo se mi še bolj napolni z življenjsko močjo, pogled postane nagajiv – skoraj tako zasanjan kot takrat.

Imam fizično in psihično naporno službo, obveznosti doma, tako kot vsaka povprečna ženska. Sem hiperaktivna, športnica, trudim se, da je vse pod nadzorom, skoraj na meji perfektnosti. Ljubim svojega moža, zelo rada imam najini hčeri.

Po toliko letih še vedno močno čutim vzburjenje, ko gre za mojega moža. Mravljinci in metuljčki me spremljajo, ko pomislim na njegove roke, ki me stisnejo, poljub, ki ga dobim, ko se vrne domov, njegov pogled mi pove vse. V očeh mu berem, kako se počuti, kako mu je žal, kako trpi, kako ponosen je na svojo družino ...

Najlepši pa je takrat, ko mu v očeh vidim, kako si me želi. Takrat postane ranljiv, nežen, mladosten, nebogljen; kot kakšen mucek. Njegova nežnost in pohota ne poznata meja. Telo je vitalno, mišičasto, koža se mu sveti, kot bi bila mokra in bi jo pravkar obsijalo sonce – moj Apolon. Njegove roke so kot izklesane, tako močne, nežne; oh, kolikokrat se mi posvečajo, me objemajo, božajo, se sprehajajo po mojemu telesu, kot da še niso vsega odkrile. Moč in nežnost teh rok v meni prebudita čute, za katere se velikokrat vprašam, ali je mogoče, kaj vse se mi dogaja. Ne morem verjeti, vedno lepše mi je, vse bolj doživljam strastne trenutke, želim, da to nikoli ne mine.

Dan kot vsak dan. Pridem domov, pospravim, skuham, pospravim perilo ... Ravno končujem z delom, ko začnejo kapljati domov moji najdražji. Vsak je po svoje utrujen in vesel, da je končno doma. Po kosilu skupaj pospravimo, se pogovorimo, kakšno stvar splaniramo, potem pa vsak v svoj kotiček po malo miru. Z možem se običajno uleževa na kavč; v očeh mu vidim, kako je utrujen in hkrati zadovoljen, da po napornem dnevu lahko brezskrbno uživa v domači idili. Običajno leživa objeta, dokler ne zaspi – moj najdražji.

Danes me čaka še nora žurka, ki se je že močno veselim. Mož igra pri bendu, tako da se grem večkrat poveselit. Zvečer se s prijatelji odpravimo novim dogodivščinam naproti. Ob dobri glasbi in pijači se mi sprosti celo telo, najbolj pa takrat, ko me mož uzre in se srečava s pogledi. Iskreno se me razveseli in še bolj uživa v igranju, jaz pa v norenju, plesu, kajti najbolj uživam v rock glasbi. Ti večeri so za mojo dušo pravi balzam in čisti odklop. Med pavzo sem še bolj srečna, srce je polno, ko me poljubi in objame. Te roke so kot najnežnejši oklep. Po špilu običajno počakam, da greva skupaj domov. Vedno se malo zavleče, kajti veliko ima za pospraviti. Utrujena in srečna, da sva skupaj, se odpeljeva, ko me njegove roke opozorijo, kako si me želijo. Odzovem se takoj, kot da bi me stresla elektrika. Medtem ko se dotikava in si želiva drug drugega, zapelje na stransko cesto k bližnjemu gozdu in ustavi. 


*Z zgodbo Vrtinec poželenja je na šestnajstem Oninem natečaju leta 2012 zmagala avtorica Janja Hofer Krasnič. Rdeča nit natečaja je bila erotika. 

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Vrtinec poželenja.