Počitnice v Španiji! Darilo otrok za obletnico poroke! Kar nosilo jo je od sreče, veselja in seveda od pričakovanja. 

Dan pred odhodom je šla v zadnje nakupe. Ko je s polno vrečko že odhajala iz marketa, so se ji oči ustavile na lutki v izložbi Modiane. Na njej so bili hlačke in modrček, vse v čipkah, nekaj tako zelo lepega, kaj takega si ni še nikoli privoščila. V glavi so ji še vedno odzvanjale njegove besede, pa da ne boš vse penzije že prej zapravila, zdaj je recesija, a je odgnala nadležno misel in vstopila. 

Prijazna trgovka ji je na pult naložila modele v vseh barvah, diskretno je pogledala ceno, bila je vrtoglava. Mencala je nekaj časa, potem pa tiho poprosila, ali imajo kaj cenejšega. Zdaj je prodajalka nalagala prednjo drugo perilo. 

»Samo veste, tu v kompletu so tangice, zdaj niso več tako moderne, zato pa imamo popust.« 

Tiste besede, da ni denarja, da je treba varčevati in kaj je sploh treba riniti v tujino, so jo kar naprej posiljevale. Ni jih mogla pregnati, na hitro, kot da se sramuje, je kupila trikrat cenejši komplet. 

Zvečer si je uredila nohte, se zdepilirala in na skrivaj v kopalnici pomerila kupljeno perilo. Trakca na bokih sta jo nekam čudno tiščala, ampak bila si je všeč. 

Naslednji dan je za potovanje oblekla lahko dolgo krilo z brezrokavnikom, novo spodnje perilo in športne sandale. S torbico v stilu in svežo frizuro se je v čudovito junijsko jutro začela njuna pot proti Španiji. 

Vožnja do Brnika je minila v pravem mladostniškem razpoloženju, prevzela jo je energija potovanja, da je še na parkirišču veselo mrmrala melodijo in se s svojo prtljago noro vzhičena prebijala proti stavbi. 

Vstopila sta, glavna letališka dvorana je spominjala na vrvenje ob nakupovanju v blagovnici. Množica ljudi, ki je valovala v vse smeri, jo je posrkala. Videla je prihajati stevardese, imele so enake uniforme, enake kovčke, le torbice so se malenkost razlikovale, le čemu, je razmišljala. 

Mož se je postavil v vrsto. Uslužbenka za pultom, privlačna črnolaska, se je s poklicno potrpežljivostjo posvetila njegovi prtljagi. Ko je bila sama na vrsti, se je pripognila in položila svoj težki kovček na trak. Takrat se ji je zazdelo, da ji je na telesu nekaj počilo. A bila je le sekundna misel, za več ni bilo časa. Z očmi je sledila svoji prtljagi, ki je na pomičnem traku izginjala za pultom. 

»Potni list, prosim!« je zahtevala črnolaska, da ji je kot marljiva šolarka ponudila svoje dokumente, potni list je celo obrnila na tisto stran s fotografijo. Potem je skupaj z vozovnico spet vse tlačila nazaj v torbico, se odmikala od pulta, iskala z očmi moža. Napol odprta torbica ji je zdrsnila z ramen, začela je opletati ob krilu, da jo je pograbila in stisnila pod pazduho. 

Skupaj sta se rinila med množico in kupi prtljage, svoje drobne korake je skušala prilagoditi njegovim, ostala je zadaj, še preden se ga je lahko zares oprijela za roko. 

Tam pri kipu Eve jo je naenkrat prevzel čuden občutek. Okrog pasu je bilo nekaj drugače, čutila je nekakšno neprijetno opletanje pri kolenih. A še vedno se ni zavedala, kaj se dogaja.  


*Z zgodbo Tangice je na štirinajstem Oninem natečaju leta 2010 zmagala avtorica Marinka Miklič. Rdeča nit natečaja je bila Kako sem preživela recesijo in se ob tem celo smejala.  

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.