Ima številne hobije, goji več športov, zanima ga vse mogoče in nemogoče. Obžaluje, da za marsikaj, kar bi še rad počel in doživel, kronično primanjkuje časa. Kljub temu skuša v službi, po njej in čez vikende zajemati življenje s čim večjo žlico.
Najini starši se poznajo že iz prazgodovine. No, dejansko govorimo o obdobju zadnjih šestih desetletij. A moj navihanec Jaka, še osnovnošolski kratkohlačnik, pa tudi hči Kaja, letos maturantka, pač čas dojemata povsem drugače kot odrasli. Jaki se zdi, da smo se starši, predvsem pa stari starši, rodili tedaj, ko so po našem planetu lomastili še dinozavri. Pamtivek pa je zanj itak vse, kar datira v obdobje pred začetkom 21. stoletja.
No, kakor koli: nobeno družinsko praznovanje ali kak drug pomemben dogodek že dolgo ne mine brez skupnih druženj omenjenih roditeljev. Zato ne preseneča, da mi je Milč nagajal že, ko je on začel veselo kobacati v pleničkah, sama pa sem komajda popestrila naš planet.
Kot mulček in punčara sva se le stežka prenašala. On se je skrival za vogali in z leseno palico v roki streljal namišljene kavboje ali Indijance. To se mi je zdelo popolnoma brezvezno. Sama sem bila okupirana s pestovanjem, oblačenjem in česanjem pup, ki so imele nadvse lepe obrazke in so mežikale z očmi, kot bi bile žive. Milč se je zaradi teh otročarij kar malo sramoval poznanstva z menoj. Še več: nekaj časa me je celo povsem ignoriral.
Najbolj komični, deloma pa tudi zabavno dramatični spomini so vezani na najino razburljivo adolescenco. V nekem trenutku sva se lahko, en bolj mozoljast od drugega, odlično razumela in po povzročenih lumparijah pred starši držala skupaj ter ščitila drug drugega, že naslednji hip pa sva spominjala na smrt sprta psa in mačko.
Leta so tekla. Zaključila sva izobraževanje. Zaposlila sva se. Kmalu za tem sva se poročila in to – pozor, da ne bo nesporazuma! – vsak z drugim partnerjem ...
