Skrivni užitki Anžeja Dežana

Jelena Karleuša – čeprav (ali ravno zato ker) modno ime Margiela izgovarja z »đ«, nosi podaljške do kolen in poje o tem, da je njeno telo kot ferarijeva mašina, je Jelena Karleuša zame ena največjih umetnic na Balkanu. Zavidam ji profesionalnost, samoironičnost, odkritost in borbenost, njene intervjuje pa lahko na youtubu v krogu gledam tudi do petih zjutraj. Še ko je proti njej zadnji medij v državi, se dvigne in udari nazaj, trikrat močneje. Videl sem jo na splavu v Parizu, bom v prvi vrsti na njeni naslednji turneji po balkanskih stadionih in še vedno verjamem, da bo polnočna točka na najini poroki.

Norbit – pravijo, da nimam najboljšega okusa za filme. Rad sem imel »Dva tedna za ljubezen« s Sandro Bullock in Hughom Grantom, ko mu je priloga Vikend prisolila pol zvezdice, najbolj pa mi tisti okoli mene zamerijo, da se lahko med »Norbitom« z Eddijem Murphyjem krohotam do solz, sploh ob prizoru z bazenom. Ni francoski intelektualizem, priznam, a si mora človek včasih oddahniti celo od Isabelle Huppert.

Poli – morda zato, ker sem Štajerec. Verjetno zato, ker me spominja na sobotne zajtrke doma, z majonezo in narezanim svežim paradižnikom. Kakor koli že, ostajam nor na Poli. Sicer sem del 'avo' generacije, ki tlači avokado, kamor koli gre, in gurman, ki raziskuje Pariz najprej s trebuhom, šele nato z očmi, a v ročni prtljagi med potmi v Pariz pogosto tihotapim rolce mini Poli s sirom. Varnostniki na letališču debelo gledajo, ko ugotovijo, kaj leži v tulcih, a menda nisem edini. Vsaj to ...