Bil je krepak, mišičast in temen, golo lobanjo je imel ovito s cunjo. Kar stal je kot kol, s štrlečim debelim tičem. Nekaj je, česar poprej nisem vedel o sebi in kar sem odkril na tisti dan nasilnega spoznanja. V meni je pogum, pogum, ki predre norost in se vrne. Pogum mazohistov. Nepremičnih nasilnežev.

Morda ni bil posiljevalec, morda je bil samo ekshibicionist; v vsakem primeru mu nisem dal priložnosti, da bi se opredelil. Nisem ga mamil z nepremišljenimi gibi plena. Nisem padel, nisem kričal, nisem se umaknil nazaj v vodo. Šel sem mimo njega, kot da ga ne vidim, kot da ga ni. Pričakoval sem, da me bo zgrabil. Pustil bi se posiliti in ubiti v tišini kakor kamen. In medtem ko sem šel mimo njega, lahko rečem, da sem do njega začutil usmiljenje, tisti vzgib, ki ga žrtev, razsvetljena s smrtjo, občuti do svojega morilca. Za hrbtom sem začutil veter te pornografske samote.

Takrat je prišel mimo po plaži človek z bernardincem. Morda me je rešil on. Ekshibicionist se je pognal v morje in odplaval na odprto, lep čas ga ni bilo iz vode.

Pozneje sem izvedel, da je to območje nudistov in homoseksualcev, ki se parijo kar na prostem, za sipinami.

Domov sem se vrnil omamljen. Nikomur nisem ničesar povedal. Dohitel me je strah, prilezel je za mano kakor rakovice po plimi. Spomini na tisti velikanski ukleščeni kurec, na tisto vijoličasto glavico. Spraševal sem se, zakaj se je zgodilo ravno meni. Mogoče sem imel čuden izraz, morda sem se zdel drugačen. Kakor prava žrtev zlorabe sem se počutil, kot da sem jo sam izzval.

Zdaj me je bilo strah, da me bodo drugi gledali, ugotovili, da sem čuden, in pred menoj izvlekli tička. Znova sem začel postavljati peščene gradove z manjšimi otroki, se skrivati v luknje.

Nekega dne sem si izbral enega izmed tistih, ki jih je morje pobelilo, z rumenimi dlakami po temnem hrbtu. Začel sem ga gledati, strmeti vanj, najprej samo za hec, potem pa se je začel eksperiment. Stekleno sem buljil vanj. Vse moje zabubljene zavrtosti so prišle na račun v tej nadmoči, v podzemni, nasilni zvezi. Šlo mu je na jok, a ni jokal. Še naprej je z lopatko praskal pesek, vendar sem čutil, da je obupan, ločil se je od skupine drugih otrok, bil je v moji oblasti. Vedel je, da je v pasti. Če bi vstal, bi mi sledil brez ugovora. Kake pol ure sem ga imel za talca. Čutil sem globoko zadovoljstvo, da sem si podjarmil to majhno nemočno bitje, ne da bi se mu sploh približal. Potem sem spustil pogled in ga pustil oditi. Ritensko se je umaknil k materi, zleknjeni na ležalniku, in se molče oklenil njenih naoljenih nog. Saj v nobenem primeru ne bi vedel, kaj naj reče. In vendar je bil posiljen, zalučan daleč proč, dobro sem poznal to podkožno grozo. Zagledal sem se v morje, postajal sem čuden tip.

Se nadaljuje...