Na pragu je stal hišnikov sin, njegov oglati in brezizrazni obraz je kukal izza popravljene škatle z mojim mozaikom.

»Oče pravi, da je padel z vašega okna.«

Črna železna kletka dvigala za njegovim hrbtom je bila prazna, kabina ni bila v našem nadstropju. Povzpel se je peš. Težko je dihal. Gledal me je, vidno zadovoljen z zadano nalogo, moral je biti eden tistih prizadevnih in plahih otrok. Povešena ramena, močna stegna, zaprašeni čevlji. Mali hišnik. Sam sem bil izjemno mršav, v tistih letih sem seciral hrano, med jedjo sem dolbel vlakna maščobe in rezal vse manjše grižljaje. Stal sem pred njim, bister in živahen. Zame je bil najbolj oddaljeno bitje na svetu, otrok brez vsake privlačnosti. Izklesan iz težke snovi, dihal je kot krastača, krčevito, a navznoter. Poškilil je mimo vrat v črni izsek stanovanja za mojim hrbtom, opazil sem njegovo rdečico. Imelo me je, da bi ga odvlekel v kuhinjo in pometel na tla skodelice za mleko. Toda bil je le otrok, čeprav neprivlačen in tako brezizrazen. Sprememba v tem svinčenem popoldnevu. Lahko bi mu dal v roko enega svojih vojačkov in ga neštetokrat premagal z bodalom, z bajonetom. Pogledal sem mozaik, ki ga je znova sestavil zame in ga je stiskal kot zaklad.

»Ni mi padel, vrgel sem ga.«

Na obrazu se mu je pojavil absurden, nejeveren izraz.

»… Zakaj?«

Potisnil sem vrata, da bi ga odgnal.

»Ne potrebujem ga, narediti si moram prostor. Lahko ga obdržiš, če hočeš.«

Videti je bilo, da ne ve, ali naj joče iz obupa ali rjove od sreče. Videl sem ga hoditi po morju, ki se mu je odpiralo, a videl sem tudi, kako naglo se je, zbran in krotek, zaprl vase. Zahvalil se je in rekel, da mi bo vrnil mozaik, če si kdaj premislim. Spotaknil se je čez stopnice, in to ravno v trenutku, ko me je imelo, da bi mu poslal brco, bilo je, kot da jo je res dobil.

»Zakaj se ne pelješ z dvigalom?«

Odkimal je in se ritensko izgubil v svetlobi varčnih svetilk na stopnišču. Hotel sem ga prositi za pomoč. 

*

Se nadaljuje...