Pravijo, da to ni mogoče, da zaljubljenost zagotovo mine. A pri njiju kar traja in traja. Držim leseno računalo, ki sta mi ga kupila še za prvi razred osnovne šole. Še zmeraj ima enak vonj kot tedaj. Rekla sta, da je iz češnje. Vedno, ko ga poduham, zaznam prav vonj zrelih češenj. Tudi če ju seštevam, se zgodi nekaj čudnega: ena mami in en ati je skupaj eno. Midva pa z mojim ... vsaj dve, če ne celo štiri. Ne da se sešteti, to računalo je ... Tresk!
Ne, mami, nisem razbila pol kuhinje. Eno malenkost pač, ničvredno.
Ah, dobro, predobro se zavedam vsega tega. Onadva pa se bosta s časom čedalje manj. Za mami bi rekla, da še ve, kdo sem, ati ne. Toda zjutraj me je tudi ona resno vprašala, kdo ji je ponoči zamenjal štedilnik. Njen ni bil nikoli rjav.
Ljubi, pridi, no, danes sem te samo enkrat objela.
Seveda je ne sliši, ker si ni vstavil aparata. Pa kako lahko še na to pozabi? Razmišljam o tem in se rahlo nasmejim, naj mi odpusti ta nekoč zame najmočnejši, najbistrejši, naj moški na svetu. Mi šine skozi glavo: dobro, da sem tu, ravno sedaj, pri njem.
Ati, ati, ah, seveda ne slišiš, daj si to v uho.
Rahlo dvigne glavo, češ kdo sem in kaj iščem tukaj, a mu samo tiho odgovorim z isto jakostjo, brez glasu ter rahlo pokimam: Ja, ja.
Hvala, se mi zahvali, kot bi se zahvalil sosedi. Moja nezadržna solza postane vidna na njegovem suknjiču.
A sedaj me slišiš? Pravim, da pridi po ljubčka.
In spet še ena solza, sedaj iz drugega očesa. Mami mi s takimi ukanami vedno izvabi solzico, vsaj čisto, čisto majhno, ko slišim, kako ga vsakič pripravi, da se vsaj malo giblje in razgiba.
A, ti si, moja, moja! Takoj bom, takoj.
Baje jo še prepozna, samo še njo ...
