Prvič v Sloveniji: Najboljši in najslavnejši orkester na svetu

Gostovanje tega prestižnega orkestra je plod več kot 20-letnih prizadevanj Cankarjevega doma in bo 18. februarja zagotovo eden od programskih vrhuncev CD vseh časov. 

Berlinski filharmonični orkester je bil ustanovljen spomladi 1882, ko je dirigent Benjamin Bilse pred gostovanjem v Varšavo glasbenikom ponudil nove pogodbe z manj ugodnimi določili, ter se je štiriinpetdeset članov odločilo za odcepitev kot Nekdanja Bilsova kapela. Kmalu so se preimenovali v Berlinski filharmonični orkester z domovanjem v prenovljenem kotalkališču. Za abonmajske koncerte so angažirali najboljše dirigente tistega časa. 

Veliki orkestrski vodje 

Leta 1889 je prvi mandat nastopil dirigent Hans von Bülow in v samo petih letih postavil temelje za izjemen poustvarjalni slog, ki je postal orkestrov zaščitni znak. Arthur Nikisch, glavni dirigent od leta 1895, je kakovost orkestra sooblikoval naslednjih sedemindvajset let in utemeljil »solistično« samopodobo sestava, kar velja še danes.
Če so bile Bülowove poustvaritve usmerjene k nekoliko analitični briljantnosti, so se Nikischeve odlikovale po trajnem sijaju ter razkošnih, toplih sozvočjih, doseženih z varčno gesto in rapsodično, domala improvizatorsko širino. Pod njegovim vodstvom si je orkester pridobil mednarodni ugled, v želji po sodelovanju s Filharmoniki so se v Berlin zgrinjali vrhunski solisti. Ob Nikischevi smrti leta 1922 je orkester za njegovega naslednika soglasno izbral Wilhelma Furtwänglerja. Njegova svojstvena tehnika dirigiranja in zanosno, navdihnjeno muziciranje sta od glasbenikov zahtevala kar največji suverenost in občutljivost. Izpostavljal je brezčasnost velikih umetniških del, posvečal se je mojstrom klasicističnega in romantičnega obdobja. Berlinski orkester se je z njim uveljavil kot legendaren ustvarjalec Beethovna, Brahmsa in Brucknerja, obenem je repertoar razširil z vključevanjem sodobnih del Schönberga, Hindemitha, Prokofjeva in Stravinskega. 

Vojne vihre 

Nacionalsocialistična diktatura in vojna sta nepopravljivo prizadeli nemško kulturno krajino in Berlinske filharmonike. Manična rasna politika režima je vodila v izgubo dragocenih orkestrskih članov, orkester pa je bil prikrajšan za možnost mednarodne izmenjave solistov in dirigentov.
Nacionalsocialisti so vodilni nemški ansambel obenem spremenili v sredstvo za uveljavljanje uradne kulturne politike. Kljub temu je Furtwänglerju in Filharmonikom med vojno uspelo ohraniti umetniško bit sestava. 26. maja 1945 so svoj prvi povojni koncert pod taktirko Lea Borcharda priredili v preurejenem kinu Titania Palast. Avgusta je Borcharda pomotoma ustrelil pripadnik okupacijskih sil zmagovalcev. Za njegovega naslednika je bil imenovan neznan mlad romunski dirigent Sergiu Celibidache, svež diplomant glasbene akademije. Orkestrova izbira se je izkazala za modro. Celibidachejev strastni temperament in pester program sta bila navdihujoča. Furtwänglerju ni bilo dovoljeno dirigirati vse do leta 1947, ko je bila njegova pripadnost nacizmu ovržena. Leta 1952 je kot glavni dirigent vnovič prevzel vodenje orkestra.
Leta 1949 je bilo ustanovljeno Društvo prijateljev Berlinske filharmonije, ki je imelo pomembno vlogo pri gradnji nove orkestrove stavbe in še danes podpira tako Filharmonijo kot dejavnosti Filharmonikov. 

Karajanova doba 

Furtwänglerjev naslednik Herbert von Karajan je z ansamblom ostal dlje kot kateri koli drug umetniški vodja. Značilni zvok, edinstveni dognanost in virtuoznost, ki ju je sestav razvil pod Karajanovim mandatom, sta utrli pot za mednarodno uveljavitev in odmevne posnetke. Z ustanovitvijo lastnega Velikonočnega festivala v Salzburgu leta 1967 je orkester pridobil priložnost za uveljavitev na opernem področju.
Druga novost je bila leta 1972 ustanovitev Orkestrske akademije Berlinskih filharmonikov, v okviru katere se nadarjeni mladi glasbeniki praktično spoprijemajo z visokimi standardi tega vodilnega orkestra. Ob Karajanu je bila zgrajena tudi nova Filharmonija in tako orkester od oktobra 1963 domuje v koncertni dvorani arhitekta Hansa Scharouna. 

Claudio Abbado 

Po Karajanovi smrti julija 1989, po skoraj petintridesetih letih umetniškega vodenja sestava, ga je nasledil Claudio Abbado, ki orkestrskega zvoka ni le negoval in »uril« v slogu predhodnikov, temveč je glasbenike vodil z golo močjo svojega prepričanja in umetniške karizme. Abbadovi programi so svež pristop uvedli v združevanju sodobnega in tradicionalnega repertoarja z drugimi umetniškimi žanri. Vsaka koncertna sezona je imela tematski poudarek, konceptualna posodobitev pa je sovpadala z znatnim pomlajevanjem zasedbe. Abbado po sezoni 2001/02 ni podaljšal mandata, vse do smrti januarja 2014 pa je vzdrževal tesne stike z orkestrom. 

Sir Simon Rattle

Junija 2002 so filharmoniki z veliko večino izvolili novega glavnega dirigenta. Sir Simon Rattle je vse do konca sezone 2017/18 zaznamoval delovanje s pomembnim novostmi. Preoblikovanje orkestra v sodobno tvorbo javne fundacije je z januarjem 2002 zagotovilo več možnosti za ustvarjalni razvoj, pa tudi finančno trdnost ansambla s trenutno več kot sto tridesetimi člani. Fundacija uživa podporo zvezne dežele Berlin, zvezne vlade in glavne pokroviteljice Deutsche Bank; pokroviteljstvo je med drugim usmerjeno v izobraževalni program, uveden ob mandatu sira Simona Rattla, s katerim orkester nagovarja vse širše in predvsem mlado občinstvo. Rattle je cilje povzel takole: »Izobraževalni program nas opominja, da glasba ni zgolj luksuz, temveč temeljna potreba. Glasba mora biti osnovna in bistvena prvina v življenju vsakega posameznika.« Zaradi tesnejšega povezovanja z občinstvom sta bila umetniški vodja in berlinski sestav leta 2007 imenovana za mednarodna ambasadorja Unicefa.
Da bi v Filharmonijo pritegnili širšo javnost in utrdili njeno privlačnost tudi kot dnevno prizorišče, so vzpostavili nove koncertne formate. Od sezone 2007/08 so v preddverju Filharmonije vsak torek na voljo brezplačni opoldanski koncerti, v sezoni 2011/12 so nastali nočni koncerti s komornoglasbenimi deli 20. in 21. stoletja. Novi cikel Jazz v Berlinski filharmoniji poslušalce razveseljuje od sezone 2012/13. Spletno platformo Digitalna koncertna dvorana so leta 2009 vzpostavili za omogočanje redne izkušnje svojih nastopov mednarodni javnosti, s prenosi v živo in dostopnimi posnetki v video arhivu.
Po petinštiridesetih letih sodelovanja na Velikonočnem festivalu v Salzburgu so leta 2013 s Čarobno piščaljo krstili lastni Velikonočni festival v Baden-Badnu, kjer orkester vsako leto poustvari tri do štiri operne predstave, simfonične koncerte in širok izbor komornoglasbenega repertoarja.
Za dokumentiranje lastnih nastopov v izdajah, ki izpolnjujejo najvišja tehnična in uredniška merila, so Filharmoniki leta 2014 ustanovili založbo Berliner Philharmoniker Recordings. 

Kirill Petrenko

21. junija 2015 je bil na zborovanju orkestra za novega glavnega dirigenta Berlinskih filharmonikov z veliko večino izvoljen Kirill Petrenko. Uradno je položaj prevzel v začetku sezone 2019/20, že pred tem pa so skupaj izvajali koncerte in gostovanja. Z orkestrom je predstavil prva novoletna koncerta ter sodeloval v projektih z mladimi glasbeniki in promociji nadarjenih. 

O nadarjenosti dirigenta Petrenka pričajo tudi spomini profesorja Uroš Lajovic, ki je o nekdanjem študentu dejal: »Kirill Petrenko je bil moj daleč najboljši študent med približno tristotimi študenti dirigiranja, kolikor sem jih imel v petindvajsetih letih poučevanja na dunajski Univerzi za glasbo in scensko umetnost. Spoznal sem ga l. 1992 v Hohenemsu na Predarlberškem, ko sem vodil vaje za gostovanje ansambla Arpeggione v Rusiji. V tem orkestru je bil koncertni mojster njegov oče, Kirill pa je na gostovanju igral čembalo. Bil je navzoč na vseh vajah in zavzeto spremljal naše priprave. Naslednje leto se je Kirill vsak mesec enkrat vozil z vlakom s Predarlberškega na moja predavanja na Dunaj, "da bi spoznal naravo pouka dirigiranja" v našem razredu.
Leta 1993 je prišel na sprejemni izpit in takrat smo doživeli zanimivo anekdoto: za vse predmete sprejemnega izpita (solfeggio, pisni del iz teorije, klavir, dirigiranje, vprašanja iz splošne izobrazbe) je dobil od devetčlanske komisije same odlične ocene. Ko pa je bilo na vrsti igranje na klavirju prima vista (običajno je bil to klavirski izvleček ene od Mozartovih oper), je Kirill pogledal note in dejal: "Ne, tega jaz ne morem." Ko smo ga vprašali, zakaj ne, je odgovoril: "Ker to poznam." (In to potemtakem ne bi bilo igranje prima vista, igranje na prvi pogled!)
Tri tedne pred diplomo leta 1997 je najprej v gledališču Schönbrunn dirigiral Mozartovega Don Giovannija izza čembala, zatem nastopil na koncertu kot pianist v Bartókovem Koncertu za dva klavirja in končno za diplomo v Musikvereinu s Simfoničnim orkestrom dunajskega radia (ORF) dirigiral suito Romeo in Julija Prokofjeva. Ob izjemnem aplavzu orkester ni hotel vstati in mu je sede ploskal.
Na ta koncert je študent iz sosednjega razreda (običajno so na diplomskem koncertu nastopali štirje študenti iz obeh razredov) povabil znanega menedžerja iz Berlina, da bi z njim po koncertu sklenil angažma. Naslednje jutro menedžer ni poklical njega, pač pa Petrenka in tako se je začela Kirillova uspešna pot.«