Nekaj gnilega je v deželah teh, kar bi bilo treba vreči na grmado. Statistično gledano se je število zaposlenih zvišalo, medtem ko ljudje okoli nas vsak dan v šoku izgubljajo službe kot po tekočem traku. Odgovor, da gre za širjenje, krepitev javnega, v prvi vrsti birokratskega sektorja, mnoge zaposlene v njem razveseljuje, a družba ne more obstati in se razvijati le na podlagi papirjev, elektronskih datotek in podložnosti tistim, ki imajo v rokah svetovno bogastvo. Ljudje lahko ostanemo ljudje le, če ohranimo zdravo pamet, ne zatajimo srca, znamo preudarno ločiti zrno od plevi in skuriti, kar je odveč. Simbolično in dobesedno, kar nam omogočajo prav obredi kresovanja.



Ogenj mora zanetiti iskra
Prižig ognja vse od začetka človeka simbolizira nov začetek in slovo od nekoristnega. Druženje ob kresu v svojem bistvu osvetljuje in utrjuje vrednote, ki v skupnosti spodbujajo ljubezen in mir ter za razliko od drugih sodobnih modernih obredov ne spodžiga lenobe, samopašnosti, razvrata, otopelosti, sovraštva in razkroja vsega, kar v življenju zares nekaj šteje. Človek si je sile narave od nekdaj najlaže predstavljal kot bogove, ki so videti kot ljudje. V lani izdani ilustrirani mitologiji Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe Jožeta Karlovška (1900 – 1963), pionirja upodabljanja slovanskega panteona, lahko v zvezi s kresom preberemo, da je prav vera v boga ognja in sonca temelj slovanske in slovenske mitologije. »Stari ljudje so ognju pripisovali posebno magično, očiščujočo in zdravilno moč. Ta pa je bila največja, kadar so pogasili stari nečisti ogenj ter zanetili novega s kresanjem ali z drgnjenjem,« je zapisal Karlovšek in dodal, da so izvorno gledano glavni staroslovenski prazniki prav takrat, ko so Slovenci kurili kres v čast sončnemu bogu, in sicer pozimi, spomladi in poleti.



Kres za Jarila ali Jurija
Spomladanski kres je bil posvečen bogu pomladnega sonca Jarilu, sinu najvišjega slovanskega boga Peruna. Jarila so pokristjanjevalci, opupani, ker se ljudstvo kljub izvajanju dolgotrajnega nasilja nad njim ni odpovedalo svojim prvinskim verovanjem, povezanim z naravo, preimenovali v Zelenega Jurija ali Sv. Jurija. Še danes si lahko denimo v Narodni galeriji ogledamo več motivov na to temo, ko se ta junak bojuje s kačo oziroma zmajem, ki preti svetu, ga tudi premaga ter tako ljudem prinese novo, pozitivno energijo, upanje in pogum. Jurij oziroma Jarilo prinaša veselje, saj z njegovo pomočjo narava slavi zmago nad temo in zimo. T. i. jurjevanje praviloma poteka pred 1. majem, že 23. in 24. aprila; delavski praznik torej predstavlja v prvi vrsti umetno tvorbo, na kar opozarjajo tudi v društvu Slovenskih starovercev: »Kresovanje 1. maja je kot običaj nedvomno nadomestilo po drugi svetovni vojni ukinjeno praznovanje kresne noči v času sončnega obrata za god sv. Krstnika (24. junija), ki je, kot vemo, v času pokristjanjevanja nadomestil sončnega boga Kresnika. Praznovanje kresne noči je bilo nekoč edini praznik v letu, na katerega se je človek lahko mirne vesti zabaval. Logično je, da so morali ob ukinitvi »katoliškega« praznika običaj kurjenja kresov premakniti na 1. maj, za katerega so pričeli kresovati šele po letu 1950 s konotacijo delavskega praznika.«



Tudi Slovenci imamo svoje bogove
V zgodovini in še danes v življenju posameznikov mrgoli primerov, ko jim nekdo krade dobre ideje, a zamolči, kje jih je dobil. Včasih si jih celo prisvoji in se tudi soočen z dejstvi še vedno spreneveda. Tako politika kot uradna cerkev si na ta način že vrsto stoletij poskušata prisvojiti srčiko staroverskih obredov. Te med drugim najdemo v vseh krščanskih praznikih, saj so ključni za ohranjanje posameznikovih verovanj, a jim kljub njihovi univerzalnosti ne damo pravega priznanja oziroma izkažemo spoštovanja tako, da bi jih ponovno obudili; jih približali vsakomur. Denimo v vrtcih in osnovnih šolah otroci redko kdaj slišijo kakšno zgodbo o zanimivih slovenskih oziroma slovanskih božanstvih; omenjeni so večinoma le grški in rimski bogovi, pa četudi gre v osnovi za eno in isto staroevropsko mitologijo.



Preskoči ga vsaj trikrat!
Naslednjo priložnost za poklon večnemu staroverskemu izročilu imamo torej 24. junija, ko ima sonce največjo moč in je dan najdaljši. Takrat zakurjeni kres je posvečen glavnemu bogu sonca in ognja Svetovitu ali Svarogu, na splošno pa predstavniku poletnega sonca Kresniku, ki varuje prebivalstvo. »Kresnik se tudi stepe s svojimi sobogovi, tako da se na jasnem nebu bliska, kadar je treba rešiti žitno polje pred njihovo grabežljivostjo,« je pojasnil Karlovšek in dodal, da so v času kresovanja zelišča in cvetlice v polnem razcvetu in zato navdane s posebno čudežno močjo; še posebej to velja za gozdno kresnico in praproti: »S kresnico ponavadi okrasijo glave živine, s praprotjo pa nastiljajo hiše in hleve. Praprot in razne ivanjske rože vtikajo v streho ter jih dajejo na okna in vrata ali pa na stene obešajo vence.« To obdobje prav tako slavi mladost, parčkanje in razplojevanje. Kres v tem primeru postane simbol ljubezni. Fantje in dekleta s cvetličnimi venci na glavi  se okrog njega zberejo v krogu, plešejo, prepevajo in čez dogorevajoči ogenj prav tako skačejo. Za srečo ga je treba preskočiti vsaj trikrat!



Pri tem ni odveč, če poznamo kakšno od kresnih pesmi. Ena od njih, med katero se je treba škropiti z zdravilno kresno vodo, se glasi:

Let', kolo, let',
Cvet', praprot, cvet',
Škrop', dekle, škrop',
Hoja, hajsa, hop!

Pa četudi se 30. aprila odpravimo do kresa, zremo v hipnotične plamene in se malo poveselimo, naj praznični prvi maj ne bo kot brezglavi zmaj – simbol poraza. Ognjeni zublji v noči so navdih, kako odgnati vse slabo, tudi bolezni. Saj veste, česar ni mogoče rešiti z medicino, lahko pozdravimo z ognjem.