Najprej priznanje: na Visu sem bila že šestkrat, a sem se doslej uspešno izogibala obisku najbolj znanih turističnih točk, kot sta plaža Stiniva in Modra špilja na bližnjem otočku Biševo. Vsakič rečem, da bom to zares storila. In potem minevajo dnevi, vsak dan si zatrdim: jutri, jutri grem pogledat Stinivo. Ampak ta jutri nikoli ne pride. Čas najraje preživljam v Komiži, ob mestu Visu drugem večjem naselju na otoku. Ker vem, da mi bo pozimi žal za vsak dan, ko nisem šla dopoldne na rivo na kavo in slanik. 

Mesto Vis je lepo, zlasti ko se vanj pripelješ s trajektom, a ko govorimo o šarmu, težko tekmuje s Komižo. Po ulici med starimi hišami se sprehodiš do komiške rive, tam čaka mala marina za čolne in jadrnice, tri trgovine z imeni Trgovina 1, Trgovina 2 in Trgovina 3, pekarna, nekaj kavarn in nekaj gostiln. Tu nič ni množično, nič veliko, vse je majhno in očarljivo. 

Pomlad ali poletje? Oboje!

Letos sem Vis obiskala v začetku maja, na soncu je bilo poletno toplo, popoldne pa je zapihal močan jugo in kar naenkrat ni bilo dovolj oblek, da bi jih človek navlekel nase. »Še 40 dni bo pihal jugo,« so me podučili domačini in do dneva, ko sem odšla, zares ni nehal. Je bilo pa zato maja veliko več cvetja kot poleti. In limon, ki krasijo limonovce na vsakem vrtu. 

Razgledi za milijon

Obstaja pa še en razlog, zakaj še nisem videla Modre špilje in Stinive. Ker imam na Visu najraje razglede. Biševo raje gledam čez morje, kot da bi se poleti tlačila na turistične čolničke, ki peljejo tja. Vis zares ponuja izjemne razglede na neskončno morje, zato je vožnja po otoku pravi užitek. Najlepši se ponujajo ob sončnem zahodu, poleti vsako vračanje s plaže z avtomobilom pomeni še eno lepo doživetje. 

Na stroga pravila pozabite, ko stopite s trajekta

Vis ni otok množičnega turizma, trajekt iz Splita vozi dve uri in pol, zato verjetno marsikdo raje izbere kakšen manj oddaljen cilj. Nekaj več turistov je pritegnil drugi del filma Mamma Mia, ki so ga snemali na njem. To je bilo leta 2018, zdaj pa tako ali tako že drugo leto živimo v času koronaturizma, zato so vmes Američani Vis najbrž že pozabili. Domačinov verjetno to ne bo motilo, nič kaj se jim namreč ne mudi, da bi prestavili v višjo prestavo. 

Naj zapišem anekdoto, ki bo povedala vse. Na Visu sem se želela prijaviti in plačati turistično takso, odšla sem v turistični urad, a uradnika najprej ni bilo, ravno je skočil ven, so mi povedali. Ko sem se vrnila čez pol ure, je moral najprej zagnati računalnik, potem sva skupaj reševala uganko, kje bivam in koliko časa, ko bi moral natisniti račun, da bi plačala takso, pa je rekel, naj se vrnem jutri. »To se mora zdaj uleči,« je dejal. V smehu sem odšla iz urada in še danes me ta misel spravlja v dobro voljo. Saj bi vam rekla, da je tako samo maja, ko še niso uigrani, a tudi lani julija sem urad obiskala trikrat, da smo končno vse uredili. A naj prosim tako ostane, naj nikoli tam ne bo toliko turistov, da bi tudi na Visu veljali roki in pravila, po katerih živimo, ko nismo na dopustu.