Nova Zelandija
Na sledi kitom in delfinom

18.1.2017

V prvih vdihih januarja so na vzhodni obali novozelandskega Južnega otoka znova pognali ladje za ogled kitov, prvič po sedmih tednih, odkar je tam pustošil potres. Vajeti držijo v rokah Maori, ki so v osemdesetih s turističnim ogledom kitov omogočili vpogled v življenje največjih živali na svetu, hkrati pa ob rastoči brezposelnosti našli gospodarsko priložnost, ki jih hkrati povezuje s tradicijo, saj legenda pravi, da je prednik Maorov dosegel Novo Zelandijo na kitovem hrbtu.


Kaikoura, novozelandsko naselje žepnih dimenzij, pomeni »jesti jastoga«, polno maorsko ime, Te-Ahi-kai-koura-a-Tama-ki-te-rangi pa bi dobesedno prevedli kot »ta veliki popotnik je ostal tu in zakuril ogenj za pojedino z jastogom«. Dandanes je jastog še vedno izbira številka ena, če govorimo o morskih doživetjih na krožniku, na morski gladini pa neprecenljive spominske vijuge rišejo kiti in delfini.

Kit glavač

Kaikoura se na polotoku stiska v senci istoimenskega gorskega grebena, katerega s snegom poprhani valovi se rodijo iz morske pene in bruhnejo vse tja do 2600 metrov in še čez. Nekdaj najbolje varovana skrivnost Južnega otoka je danes nespregledljiva točka za vse, željne srečanja s kiti, delfini, albatrosi in tjulnji. Prvi dan novega leta izkoristimo za opazovanje kitov glavačev, največjih med zobatimi kiti, po velikosti primerljivih s štirimi sloni. Samec te orjaške živali zbere od 15 do 20 metrov – samice so manjše, zrastejo le do 12 metrov – in od 40 do 60 ton, kar je nekajkrat več od letala iste dolžine ali recimo ladje, s katero se odpraviš na odprto morje opazovat kite. 



K maorskim koreninam 
po turistično priložnost

Whale Watch Kaikoura, večkrat nagrajena turistična družba v rokah maorskega plemena Kati Kuri, je svoje poslanstvo približevanja veličine kitov običajnim smrtnikom začela pred tremi desetletji. V času vse večje brezposelnosti v ribiškem naselju so se zatekli k svojim koreninam, dobro unovčili gospodarsko priložnost in ohranili živ spomin na svojega prednika Paikeo, ki je v novo življenje na Novi Zelandiji prijezdil na hrbtu kita Tohora. Osemnajstmetrska ladja še danes nosi ime Paikea in zagotavlja skoraj zanesljivo priložnost, da uzreš vsaj enega kita.

Rekorderji globinskih potopov

Imenitno organizirana posadka ima na krovu posebnega opazovalca, ki s pogledom skenira obzorje in na morski gladini išče majhne gejzirje, ki naznanjajo kitov izbruh. Označijo si GPS-koordinate točke, kjer opazijo kita, ter s posebnimi napravami poslušajo njihovo oglašanje, ki se sliši kot tleskanje s prsti, sicer pa je eden najbolj izpopolnjenih načinov živalske komunikacije. Že po treh navtičnih miljah od obale kaikourskega zaliva pade globina morja s sto na več kot tisoč metrov in odpre se nekakšen podvodni kanjon, idealen za kite. Kit glavač je namreč tudi nosilec rekorda potopa v globino, ki znaša več kot tri tisoč metrov, s čimer je dosegel tudi rekordni čas, preživet pod vodo: dve uri, 17 minut in 54 sekund.



Prvi kit

V kičasto sončnem popoldnevu, za kakršne se lahko na pogosto deževno-oblačni Novi Zelandiji le zahvališ stvarstvu, nas narava kar ne neha nagrajevati. Komaj zarežemo valove odprtega morja, že naletimo na prvega vodopuhajočega kita. Urno pobere šila in kopita, nam za slovo pomaha z repom in vodne bisere razprši vsenaokrog. Gromozanski sesalec, ki se prehranjuje z morskimi prebivalci, ima od 20 do 30 parov ostrih zob, ki lahko vsak doseže do 20 centimetrov in en kilogram. A zob ne uporablja za žvečenje, saj podobno kot krokodil pogoltne celoten plen. Najbolj mu teknejo lignji, še posebno rad se posladka z orjaškimi lignji, če niso pri »roki«, pa se zadovolji tudi z velikimi ribami, kot so kirnja, tun, črni morski pes in lokarda.

Kjer je dim, je tudi kit

Na premcu ladje se gnetemo z vetrom v laseh, s pogledom, nepremično uprtim v obzorje. Če se nad morsko gladino dvigne vodni oblak, je dober znak – kjer je dim, je tudi kit. Hitimo proti naslednjemu plavajočemu »deblu«, ki občasno bruhne vodo. Kiti se navadno potapljajo tja do ene ure, do globine več kot tisoč metrov, potem pa se vrnejo na gladino in na njej ostanejo od pet do deset minut. Izdajalski je dimni signal, potem njihova bleščeča koža, ki se sveti kot sveže zloščeni čevlji, na gladini pa lebdi orjaško deblo, ki doseže dolžino ladje, s katerega ga odprtih ust in izbuljenih fotografskih objektivov opazuje petdeseterica človečnjakov – pravih mravljic v primerjavi z 18-metrskim velikanom, ki po zadimljenem uvodu znova pripelje do vrhunca naravne predstave – zamaha z repom, s katerim se požene v globino. Čeprav se nepoznavalskemu očesu zdi nemogoče, je rep razločevalni znak med kiti, saj ima vsak edinstvenega, kot nekakšen zunanji DNK.



Albatrosi, največja živa zračna plovila

Med jezdenjem valov občudujemo tudi albatrose, največja živa zračna plovila na svetu. Belo-črne ptice z najobširnejšim premerom kril, ki lahko doseže do tri metre in pol, elegantno kot manekenke jadrajo po zraku in slišati je le zamahe njihovih peruti, če se dovolj približajo ladji – kakopak med opazovanjem morskega terena za malico.

Repov ples za mednarodno občinstvo

Obveščevalna služba med ladjami odlično deluje, tako da vedo, kje so nazadnje opazili kita in kdaj, naključje pa nam prinese še srečanje s tretjim kitom, ki ga prva ugleda naša posadka. Še en plavajoči ebenovinasti vulkanček, ki za mednarodno občinstvo zapleše repov ples, nedaleč stran pa opazimo smrčača, ki tako neobičajno dolgo lebdi na gladini, da je videti, kot da je zadremal, ko se začnemo oddaljevati, pa vendarle pomaha z repom.



Stoječe ovacije za akrobatske delfine

Med vračanjem na kopno nas razigrano pozdravijo delfini, ki v stotnijah naseljujejo kaikoursko obalo. Kot pravi cirkuški akrobati v svojem naravnem okolju zganjajo norčije, ki te pustijo odprtih ust. Neutrudno se poganjajo iz vode v dramatičnih lovskih in prijateljskih ritualih, posamično, v dvoje, troje, četvero. Zdi se, kot da želijo pokazati vse, kar znajo. Dvojni obrati so zanje mala malica, za gledalce pa priboljšek brez primere. Kar težko jim je slediti, saj so urni kot blisk, ko obkrožijo ladjo in na vseh koncih bruhajo iz vode ter navdušujejo gledalce, ki z zvezdnimi utrinki v očeh opazujemo rojene vodne akrobate, ki si zaslužijo stoječe ovacije. Kot tudi posadka na katamaranu, ki nam je pričarala to doživetje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE