Kako sem premagala strah na angelski gori v Utahu (izpoved popotnice)

3.1.2021

Občutka, ko na drugem koncu sveta premagaš svoj največji strah, in ponosa, da ti je uspelo nekaj, kar se ti je še včeraj zdelo nepredstavljivo, se preprosto ne da opisati.


Uro sem nastavila na peto zjutraj in na spletu še enkrat preverila, kakšna pot naju čaka naslednji dan. Vedela sem, da ne smeva zamuditi prvega avtobusa, ki pelje na izhodiščno točko, saj gre za enega najbolj priljubljenih pohodov v ameriški zvezni deželi Utah. Vedela sem tudi, da gre za malce zahtevnejši vzpon, za katerega bova potrebovala približno uro in pol. Nisem pa vedela, da bom med iskanjem popotniških nasvetov naletela na vrtoglave videoposnetke, zaradi katerih še nekaj časa ne bom mogla zaspati, in na dejstvo, da je v zadnjih 15 letih na tej poti izgubilo življenje enajst ljudi, zadnji le nekaj mesecev pred najinim prihodom.

Ameriška zvezna država Utah ima kar pet narodnih parkov. Foto: Maria Uspenskaya/Shutterstock

Od daleč se Angels Landing zdi kot le še ena izmed številnih kamnitih vzpetin sredi čudovitega narodnega parka Zion. Z nekaj več kot 1760 metri nadmorske višine ji težko rečemo gora, še posebno ker je od vznožja do vrha le 460 metrov višinske razlike. A ko ugotoviš, da nanj vodi ozka nezavarovana prepadna stena, kjer se na nekaterih delih dva človeka skoraj ne moreta srečati, ne da bi ogrožala svoje življenje, jo začneš gledati v povsem drugačni luči. Ne nazadnje tudi njeno ime, ki v prevodu pomeni, da na njej pristajajo angeli, namiguje, da gre za nekaj skoraj nezemeljskega. 

Pogled na goro Angels Landing

Z vrha ponuja prekrasne razglede, a vzpon na Angels Landing je med pohodniki priljubljen ravno zaradi adrenalina. Na spletni strani narodnega parka Zion piše, da je pot primerna za vse s povprečno fizično kondicijo, odsvetujejo pa jo tistim, ki imajo težave z vrtoglavico. Njim priporočajo pohod do razgledne ploščadi slab kilometer pod vrhom, ki še vedno ponuja spodobno rekreacijo in razglede, kakršnih s tal preprosto ni. To je bil po ogledu spletnih posnetkov tudi moj načrt. Prišla bom do tja, kjer se mi bo zdelo varno, in tam počakala na Aleša, da se vrne z vrha. On namreč kot izkušen hribolazec tak vzpon pospremi z besedami: »Pač ne smeš gledati dol.«

Ko je želja večja od strahu

Ko naslednje jutro prispeva do avtobusa, ki pelje v park, je na postaji že presenetljivo veliko ljudi, a se nama vseeno uspe vkrcati s prvo skupino. K sreči nimamo vsi istega cilja – Zion je namreč poln razglednih kotičkov in pohodnih poti. Adrenalin, ki mi skoraj vso noč ni dal spati, začenja kmalu popuščati, saj je prvi del poti precej ravninski, pa tudi čebljanje pohodnikov različnih generacij z vsega sveta deluje sproščajoče. Ko prideva do razgledne ploščadi, kjer se ustavi večina tistih z vrtoglavico, prvič začutim, da bi morda lahko poskusila priplezati do vrha. 

Prepadne stene Angels Landinga niso za tiste, ki jih je strah višine. Foto: Robin Runck/Shutterstock

Kmalu po odločitvi, da nadaljujem pot proti vrhu, prideva do točke, ko se pod nama razgrne čisto pravi smrtonosni prepad. K sreči je tam tudi v skalo vklesana veriga in oprimem se je tako močno, da mi členki skoraj popokajo. Pot navzgor je od tod nenehen psihološki boj, med katerim si ponavljam: »Ne glej dol. Če bi bila na tleh, bi to pot zlahka prehodila.« Verige kmalu zmanjka, zato se z obema rokama oprimem skale in sočutno pogledam sotrpinko, ki se je odločila, da se bo tu obrnila. In prav to mi vlije nov pogum. Prišla bom do vrha, pa čeprav po vseh štirih! 

Vzpon na Angels Landing ni mačji kašelj, ponekod je v skalo vklesana tudi veriga. Foto: Lorcel/Shutterstock

Solze sreče na vrhu

Ko po slabe pol ure nad seboj zaslišim Alešev glas in se zavem, da me do cilja loči le še nekaj korakov, se adrenalin v meni premakne v še višjo prestavo. Na vrh stopim vsa tresoča se in iz oči se mi spontano ulijejo solze sreče in olajšanja. Mimo mene priskaklja simpatična gorska veverica, ki je očitno vajena človeških vsiljivcev. Ko se mi počasi uspe pomiriti, se po vseh štirih premaknem do roba. Previdno se usedem tako, da mi noge visijo v prepad, in na obrazu se mi končno nariše širok nasmeh. Občutka, ko na drugem koncu sveta premagaš svoj največji strah, in ponosa, da ti je uspelo nekaj, kar se ti je še včeraj zdelo nepredstavljivo, se preprosto ne da opisati. Še najlažje morda z besedami pohodnika, po katerih je gora dobila ime. To je gora, na kateri lahko pristanejo samo angeli. 

Srečno na vrhu Angels Landing.

Raj za ljubitelje narave

Utah ima pet narodnih parkov, kar jo po številu uvršča na tretje mesto med severnoameriškimi zveznimi deželami, takoj za Kalifornijo in Aljasko. Zion leži v njenem jugozahodnem delu, le dve uri vožnje in pol od znanega zabaviščnega mesta Las Vegas, zaradi česar je med vsemi petimi najbolj oblegan. 

Naravno okno v narodnem parku Arches

Medtem ko je Zion znan po velikem zelenem kanjonu, so drugi štirje precej bolj goli, a nikakor dolgočasni. Oranžno obarvani Arches se ponaša s slikovitimi loki in štrlečimi vzpetinami, ki spominjajo na okamenele kaktuse, Canyonlands je s številnimi kanjoni podoben luknjam na Marsu, Bryce je najbolj znan po velikem amfiteatru rdečkastih koničastih struktur, Capitol Reef pa bi morda še najbolje opisali kot skupek vsega po malem. 

Amfiteater stožcev v narodnem parku Bryce Canyon

Prestižna smučišča

A Utah nikakor ni samo kamnita puščava, obarvana v 40 odtenkov rdeče, kot se morda zdi naključnemu popotniku. Poleg »velikih pet« na jugu države ima še več kot 60 tako imenovanih državnih parkov. Na njenem severovzhodu se razprostirajo visoka gorovja in bogata gozdnata pobočja, ki se pozimi spremenijo v prestižna smučišča. V neposredni bližini glavnega mesta Salt Lake City je kar 10 svetovno znanih zimskih središč, ki privabljajo predvsem tiste z globokimi žepi. Najbolj znano in največje med njimi je Park City, ki je leta 2002 gostilo zimske olimpijske igre, cene dnevnih smučarskih vstopnic pa tu sežejo tudi krepko čez sto evrov. 

V mestu Park City so leta 2002 gostili zimske olimpijske igre. Foto: Johnny Adolphson/Shutterstock

Lokalni prebivalci se radi pošalijo, da so jih ravno zimske olimpijske igre pospremile v 21. stoletje. Glavno mesto Salt Lake City je namreč svetovna prestolnica mormonizma – vere, ki je bila včasih znana po poligamiji in asketskem življenju, danes pa se navzven kaže predvsem v prepovedi prodaje alkohola v trgovinah z živili.

Čudovito glavno mesto z veliko napako

Velik vpliv Cerkve je opaziti tudi v središču glavnega mesta, na tako imenovanem Temple Squaru, ki je prava paša za oči. Že samo dejstvo, da trg obišče skoraj toliko ljudi kot vseh pet narodnih parkov skupaj, priča o tem, da je res vreden ogleda. Osrčje, ki se razprostira na kar štirih hektarih, krasi ogromen tempelj s šestimi veličastnimi stolpi, ki bolj spominjajo na kak renesančni grad kot na sedež mormonske cerkve. Njegova okolica je prepredena z vodnjaki in lepo urejenimi zelenimi parki, ki jih tudi sicer v mestu ne manjka. 

Glavno mesto zvezne države Utah Salt Lake City. Foto: Abbie Warnock-Matthews/Shutterstock

Med lepšimi arhitekturnimi znamenitostmi velja omeniti še vladno stavbo, ki s polkrožno kupolo iz neoklasicizma spominja na svojo bolj znano »sestro« iz ameriškega glavnega mesta Washington. Vrh kupole se najlepše vidi z bližnjega hriba, kjer je tudi rekreacijski park in nekaj res lepih hiš z »razgledom za milijon dolarjev«. Tako imenovani Ensign Peak ponuja impresiven pogled na celotno mesto, obdano z mogočnim gorovjem na eni in velikim slanim jezerom na drugi strani. 

Vladna stavba Salt Lake City

Žal pa ima Salt Lake City tudi velik madež, ki mesto zaznamuje predvsem pozimi. Izjemna onesnaženost zraka je posledica gostega prometa in kurjave oziroma ogrevanja na drva. Zaradi geografske lege v kotanji so pogoste tudi zimske temperaturne inverzije. Ena najbolj »priljubljenih« aplikacij na mobilnih telefonih lokalnih prebivalcev je menda tista, ki opozarja na kakovost zraka. In ko z vrha hriba pod sabo opazujem sicer čudovito mesto, zavito v smog, hkrati pa mi na telefonu utripa opozorilo, da je gibanje zunaj zaradi preseženega števila prašnih delcev PM lahko škodljivo, pomislim na Slovenijo. Čist zrak, pitna voda in neomejeno gibanje v naravi so privilegiji, ki se jih Slovenci premalo zavedamo. So nekaj, česar se z denarjem ne da kupiti. Naj vsak pri sebi poskrbi, da tako tudi ostane tudi za prihodnje rodove. 

 INFO 
• Za vstop v ZDA potrebujete ESTO, neke vrste turistični vizum, ki ga pridobite kar na spletu, stane pa 14 dolarjev.
• Utah je najbolje obiskati spomladi ali jeseni, da se izognete poletni vročini in gneči turistov.
• Če ne najdete dobrih povezav do letališča Salt Lake City, se vam morda splača leteti do Las Vegasa in nadaljevati pot z avtomobilom. Gre za slabih šest ur vožnje, vmes pa se boste zagotovo ustavljali v številnih narodnih parkih.
• Vstopnine v ameriške narodne parke se gibljejo okoli 30 dolarjev na vozilo, zato je nakup letne vstopnice, ki stane 80 dolarjev, bolj razumna odločitev, posebno ker jo lahko potem prodate naprej. Na njej je namreč prostor za dva različna podpisa.
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE