Kurtu sem pogosto pripovedovala, kako rada imam vrane – da mi predstavljajo bistvo divje svobode in inteligentnega preživetja. Želela sem si vrano. To ni tako sebična želja, kot se sliši. Če si previden, zlahka suneš vranjega mladička iz gnezda, ne da bi zmotil ostale mladičke ali povzročil očitno gorje njegovim staršem. Nato mladička naučiš leteti, da pa prileti k tebi po hrano in nežnost, mu ni treba porezati kril ali ga zapreti v kletko. Po razvajenem otroštvu s teboj bo začel prihajati domov s svojimi pubertetnimi divjimi prijatelji na popoldanske zakuske in žurke, naposled pa te bo zapustil, da bi začel novo življenje med svojimi v puščavski goščavi. Dober sistem, kjer vsi srečno živijo do konca svojih dni. Kurt je dejal, da mi bo dobil vrano, pa če bo to zadnja stvar, ki jo bo naredil. Začela sva opazovati gnezda v suhi strugi potoka. Vranji starši so v krošnjah evkaliptusov, dvanajst metrov nad tlemi, hranili več legel vreščečih in lačnih mladičev. Nekega vročega opoldneva, ko se je zdelo, da vse, kar je živega, nekje drema ali spi, je siva vrana odletela v drevo nasproti svojega gnezda in zakinkala. Eden izmed vranjih staršev, ki se je pred tem lakonično hehetal samemu sebi, zdaj pa mu je očitno postalo dolgčas, je odletel proti drevesu in pristal na veji tik pod nič hudega slutečo dremavko. Nato je skočil na drugo stran njene veje in se začel nonšalantno, čisto potiho in postrani premikati proti njej. Ko je bil že tik ob speči vrani, je na vse grlo zakrakal in zaplahutal s krili. Uboga vrana je med paničnim plahutanjem zletela dva metra v zrak, preden se ji je posvetilo, da je bila tarča neokusne šale in se je lahko obvladala. Ko sva nehala umirati od smeha, sva se odločila, da bova mladička sunila iz njenega gnezda.

Lov na vrano je bil prava ekspedicija, ki je vključevala vrvi, jahanje kamel in hrano. Kurt mi je zagotovil, da je izvrsten plezalec in lahko doseže gnezdo. Toda čeprav je lahko jasno videl štiri vranje mladičke, jih tudi po več poskusih ni mogel doseči. Spustil se je po spolzkem deblu in oznanil, da je čas za plan B.

»Toda Kurt, ne moreš narediti tega. Nočeva štirih vranjih mladičkov in povrhu vsega padca z drevesa ne bodo preživeli.«

»Ne seri. Gnezdo je ja lahko in bo lepo zaplavalo dol. Pa še veje mu bojo kot pojštri, ko bo letelo dol. Lej jo, ka te je zdaj s tabo? Saj si htela met vrano, al kak?«

Nikakor ga nisem mogla odvrniti od njegovega načrta. Vrgel je vrv čez vejo, jo z vso močjo potegnil, pa je zletelo dol – veja, vejice in gnezdo z dvema mrtvima mladičkoma, tretji je poginil v mojih dlaneh, četrti pa je imel zlomljeno tačko.

Akhnatona sem zavila v perje iz gnezda, si ga dala za srajco in odjahala domov na Dookieju. Jahala sem pred Kurtom, da ne bi videl, da jočem.

* Se nadaljuje ...