Ranč je bil fantastičen, stal je na osupljivi lokaciji sredi divjine, obkrožen z najstarejšim skalovjem na svetu. Morda sta prav njegova hladna opustelost in pomanjkanje topline tako močno poudarjala magične in poživljajoče značilnosti pokrajine, ki ga je obkrožala. Ko vstopiš v to pokrajino, te začne dušiti rdeči prah, k tlom te pritiskajo valovi prasketajoče vročine in vsenavzoče avstralske muhe te spravljajo ob pamet. Prevzet si nad to prostranostjo in počutiš se majhnega v najbolj starodavni, zakosteneli in veličastni pokrajini na obličju zemlje. Ko vstopiš v to pokrajino, odkriješ mitološki talilni lonec te celine, veliko neobljudeno divjino v njenem osrčju, tisto deželo nikoli-nikoli, njeno izsahlo puščavsko zemljo z neskončnim modrim nebom in brezmejno močjo. Zdaj se zdi trapasto, da govorim o svojem rastočem občutku svobode glede na fevdalno ureditev, v kateri sem takrat živela, toda vsako stvar lahko popraviš, vse lahko pozabiš, vsak dvom lahko preneseš, ko se v mesečini sprehodiš med tistimi brezčasnimi balvani ali vzdolž tiste svetlikajoče se, posušene rečne struge.

Vse dni v tednu sem delala od zore do mraka, pogosto pa še dolgo za tem. Če smo zaradi dežja, ali ker je Kurt razglasil počitnice, za kak dan zaprli ranč za obiskovalce, sem čistila in pospravljala naprej. Začela sem se zavedati, da me je Kurt obravnaval natanko tako, kot je obravnaval kamele, ki jih je dresiral. Ni mi dovolil nositi čevljev, zato sem morala vzdržati ekstremno boleč proces utrjevanja stopal, ko se je moja koža navajala premagovati rane, ki so mi jih zadajale kot britev ostre, dober centimeter dolge ježice. Kakšno noč nisem mogla zaspati zaradi bolečin, ki sem jih čutila v svojih otečenih, prepikanih in okuženih stopalih. Če sem protestirala, si je Kurt to razlagal kot znak neposlušnosti, a tudi lasten ponos mi ni dovolil, da bi se prepogosto pritoževala. Ustvarila sem si svoj lastni zapor in zdaj sem morala vzdržati vse, kar mi bo namenil moj ječar. Naposled, ko so moja otrdela, razpokana in ožuljena stopala počrnela, mi je Kurt le dovolil, da nosim par sandalov. Nenavadno je užival, ko je gledal, kako jem.

»Vse pojej, punca, tak ja,« je govoril, ko sem požrešno praz­nila velikanski krožnik hrane. »Rabiš moč.« In res sem jo. Pazil je name kot sokol, me grajal za napake ter potrepljal in nahranil, kadar sem bila pridna.

Z Gladdy, ki naju je povezoval skupen sovražnik in zavez­ništvo z aboriginskimi ljudmi vzdolž potoka, sva razvijali globoko prijateljstvo. Brez nje enostavno ne bi zdržala toliko časa s Kurtom, kot sem. Imela je službo v mestu, predvsem zato, da si je lahko malo oddahnila od svojega moža, ki je nenehno godrnjal in se žrl zaradi njune finančne situacije. Dejstvo, da ranču ni šlo tako dobro, kot bi mu lahko, je bilo posledica dveh stvari. Prva je bila dolga leta trajajoča razprtija med Kurtom in Fullartonom, ki je po Kurtovem mnenju podkupil vse voznike avtobusov, da turistov niso vozili k njemu. Druga je bil Kurtov bizarni prezir in nesramnost do tistih turistov, ki so vendarle prišli na njegov ranč.

»Ka te delaš na tisti ograji, butl frdamani? Preklemani turisti, ka nena znate brati? Evo, tu vam piše, da dans nismo odprti. Mislite, da tu vuni nikol nimamo počitnc al ka?«

In to je bila ena redkih stvari, ki so mi bile všeč pri tem možaku. Edinkrat, ko sva s Kurtom zares komunicirala – če odmislim kamelje zadeve –, je bilo, ko sva se skupaj hahljala o tem, kako obupni so »teroristi,« kot je imenoval turiste. Kadar je bil Kurt v enem izmed svojih »razpoloženj,« se je znesel nad vsemi, tudi nad ljudmi, ki so predstavljali njegov glavni vir zaslužka. To je bil edini znak določene mere prirojene integritete. Da sva v tistih nekaj mesecih razvila nekaj, kar bi skoraj lahko imenovala prijateljstvo, pripisujem dejstvu, da sem še vedno delala v zablodi dekleta iz srednjega razreda, kako je vsak človek dober po srcu, če si le vzameš čas, da poiščeš pravi vzrok njegovih težav. Kurt mi je sčasoma zbil to neumnost iz glave. Njegove notranje kolobocije je bilo bolje pustiti pri miru. Na tej stopnji svojega razvoja sem bila usodno ujeta v željo, da bi razumela nekoga, ki je bil tako docela izven mojega dometa razumevanja, dokler nisem spoznala, da lahko razumeš in oprostiš, ko ni več ničesar, kar bi lahko sovražil.

* Se nadaljuje ...