V Alice Springs (ali Alice, kot ji rečemo Avstralci) sem pris­pela ob petih zjutraj, z enim psom, šestimi avstralskimi dolarji v žepu in majhnim kovčkom, polnim neprimernih oblačil. »Vzemite kakšno jopico za večere,« je pisalo v brošuri. Ledenomrzli veter je bičal peron s peskom, jaz pa sem drgetajoča od mraza objemala toplo telo svoje psičke in se spraševala, kakšna nespamet me je pripeljala na to strašljivo, prazno železniško postajo v središču ničesar. Obrnila sem se proti vetru in na obrobju mesta zagledala obrise hribovja.

So trenutki v življenju, ki so kot osi, okoli katerih se vrti tvoja bit – drobni, intuitivni prebliski, ko veš, da si enkrat za spremembo naredil nekaj prav, ko pomisliš, da si na pravi poti. Opazovala sem bledo jutranjo zarjo, ki se je v fluorescenčnih lisah prelivala čez pečine, in se zavedela, da je to tak trenutek. Bil je trenutek čiste, preproste samozavesti – in trajal je približno deset sekund.

Diggity se mi je izvila iz objema, me pogledala postrani in zaplahutala z ušesi. Obšel me je tisti neprijetni občutek, ko se zaveš, da si se zaštrikal v nekaj težkega in ni poti nazaj. Zdi se ti prav nobel, ko se brez ficka usedeš na vlak in si rečeš, da si zares pogumna in pustolovska oseba, ki se bo na poti vešče spoprijela z vsemi stvarmi, ki se ji bodo pripetile, ko pa dejansko prispeš na drugi konec – kjer te nihče ne pričaka, kjer nimaš kam iti in si brez sredstev za preživetje, vse, kar imaš, pa je nora zamisel, v katero še sama ne verjameš povsem –, se ti ideja, da bi bila doma, na prijazni obali v Queenslandu, da bi sedela na verandi s prijatelji, pila gin in razpredala o svojih načrtih, pripravljala neskončne sezname seznamov, jih  metala stran in brala knjige o kamelah, nenadoma zazdi veliko privlačnejša.

Ta nora zamisel je v osnovi pomenila, da si bom v avstralskem goščavju pridobila potrebno število divjih kamel, jih zdresirala, da bodo nosile moje stvari, nato pa z njimi prehodila osrednji, puščavski del Avstralije (outback). Vedela sem, da nam v tej državi ne primanjkuje divjih kamel. Uvozili so jih v petdesetih letih devetnajstega stoletja z njihovimi afganistanskimi in severnoindijskimi lastniki vred, da bi z njimi odprli nedostopna območja, tovorili hrano ter pomagali zgraditi telegrafski sistem in železnice, ki so naposled pripeljale do njihovega ekonomskega propada. Ko se je to zgodilo, so Afganistanci s strtimi srci izpustili svoje kamele in si skušali najti drugo delo. Bili so strokovnjaki za kamele in ni jim bilo lahko. Toda kamele so zadele terno – Avstralija je bila zanje popolna dežela, zato so v divjini zaživele in se razmnožile. Danes se jih več kot deset tisoč prosto potika po svobodni deželi in spravlja ob živce govedorejce, ki jih preganjajo tudi s puškami. Nekateri ekologi menijo, da kamele ogrožajo določene rastlinske vrste, ki jim gredo še posebej v slast. Njihov edini naravni sovražnik je človek, saj so dejansko brez bolezni. Avstralske kamele danes veljajo za ene najboljših kamel na svetu.

* Se nadaljuje ...