Odmevalo je od zgradb na Aškerčevi, ko sem jo prestregla na stopnišču: »Mami, kolikokrat sem ti že rekla, da mi ne reci Pupa pred drugimi. Nimam več dveh let.«
»Lahko jih imaš petdeset, a boš zame še vedno moja Pupica. Kaj pa, če te oči kliče, Špelca, Miška?«
»Pozabljaš, ti s svojo Pupo pred vrati faksa, on pa med štirimi stenami.«
Kako sladki prepirčki. Ko bi lahko zavrtela čas v preteklost! Naj vpije Pupa po celi Ljubljani, samo da bi bila. Bila živa. Z nami. Tako pa se je pridružila dvojčici Beti. Uboga babi, ki pokopava že drugo hčer. V svoji žalosti smo sami, a drug ob drugem moja babi, oči, mami Hana pa sredi cvetja. Poslavljamo se. Nismo imeli srca, da bi njeno zadnjo pot spremljali sami, ker je bila tako rada med ljudmi, vedno glasna, iskreno vesela. Zdaj pa je okoli nas nenavadna tišina v tem lepem pomladnem vremenu. Kako bi ga bila vesela.
Kar slišim nestrpno zvonjenje, rožljanje ključev, če sem prepočasna, odklepanje, že je v kuhinji. Že navija radio in nas sprašuje, kako lahko živimo v taki tišini, ko se okoli nas toliko dogaja. Oči je vedno rekel, da s Hano v naše stanovanje posije sonce. Danes sije visoko nad nami, le v našem praznem domu in srcih ne.
»Babi, je vse v redu, kaj kuhamo? Kdaj bo na mizi? Miha pride danes prej, tudi jaz bom jedla z vami. Neli, si danes še kam namenjena?«
»Ne, mami, z očijem sva zmenjena za Šmarno goro, vmes me bo spraševal latinščino za izpit.« »Spet tiščita nosove skupaj. Pusti ga, da gre na tenis, ti pa delaj sama.«
V ušesih mi odmevajo njene besede, da se komaj preselim v ta trenutek. Oči se me dotakne z mezincem, da se ozrem, in že pristanem v stisku blago dišečega in mehkega objema. Kot odmev slišim besede žalosti, obžalovanja, obljube … Rokovanja, vse teče samodejno, z mislijo sem drugje. Šepetanje …
»Kako bodo zmogli brez ...
