Bližnje srečanje s tartufi mi je omogočila Sara Kocjančič iz kraja Truške. Sara je ena izmed redkih profesionalnih nabiralk pri nas. Pridružila se nama je glavna junakinja dogodka, prikupna labradorka Liza. Nedaleč od ceste se je brez prigovarjanja lotila iskanja. Jemlje ga bolj kot igro, saj je za uspešno najdbo nagrajena s pasjim posladkom. Tartufi običajno niso na jedilniku psov, toda s treningom jih je mogoče priučiti posebnega vonja. Liza je izginjala med visoko travo, grmičevjem, kamnitimi ogradami in pod krošnjami hrastov. Potem je za trenutek obmirovala in začela kopati. To je bil hkrati znak za Saro, da je Liza verjetno našla gobo. Hitro je pristopila in psičko nekaj časa spodbujala. Potem je raje sama prevzela kopanje s posebnim orodjem, ki spominja na lopatko z rezilom. Pravi tartufarji si ga naredijo kar sami, saj najbolje vedo, kaj potrebujejo. 

Iskanje tartufov zahteva vztrajnost 

Kmalu se je med zemljo in koreninicami prikazala za debel oreh velika črna gomoljika. Sara je psičko nagradila s pasjim priboljškom in z zadovoljstvom pobrala gobo. »Ker je majhna in vrsta črnih tartufov, ni vredna prav veliko. A vseeno jo moram izkopati sama, sicer jo lahko pes poškoduje. Potem ni več primerna za prodajo,« Sara komentira prvi ulov. Liza je bila še nekajkrat uspešna, a prav velikega tartufa v nekaj več kot uri lova ni našla. »Seveda se večkrat zgodi, da kljub daljšemu iskanju in s pomočjo dveh psičk ne najdem ničesar. A tudi to je čar lova na tartufe!« se nasmehne Sara. Ja, zanj je potrebna tudi strast, saj delo ni lahko in še zdaleč ne vedno poplačano! Na vrhuncu sezone se najresnejši lovci odpravijo na iskanje tudi sredi noči, da prehitijo tekmece in da ne izdajo najboljših nahajališč. Iskanje zahteva dobro kondicijo in vztrajnost tako vodnika kot psov. 

Po očetovih stopinjah

Sara se nad iskanjem tartufov navdušuje že od otroštva, saj ji je za zgled oče Zdenko, eden prvih, ki se je pri nas začel profesionalno ukvarjati z njihovim nabiranjem. Danes je družinsko podjetje znano pod blagovno znamko Zdenko Kocjančič, ki obsega raznovrstne izdelke od sira, salame pa do marmelade in meda s tartufi. Zdenko si še vedno lasti družinski rekord, saj je največji tartuf, ki ga je našel, tehtal kar okoli 700 gramov. Pri Kocjančičevih imajo priučenih pet psičk. Pred kratkim se jim je pridružila najmlajša Pupa, a njo šolanje šele čaka. »S psičkami imamo boljše izkušnje,« pravi Sara. »Samce prehitro zmedejo različne vonjave in potem 'pozabijo' na tartufe ...«. Za iskanje belih pogosto uporabljajo več psičk hkrati, saj je ta sorta gob redkejša in je treba preiskati večje območje. 

Pasma ni pomembna

»Pasma psa niti ni pomembna, pravi Sara. »Pomembno je, da ima voljo in odličen nos za iskanje, zato so lahko mešanci prav tako uspešni kot čistokrvni lovski psi. Najboljši lahko dosežejo tudi ceno manjšega novega avtomobila!«

Pot do psa, priučenega za lov na tartufe, je dolga. Šolanje traja vsaj dve leti, začne pa se že z nekaj mesecev starim mladičem. Na vonj in okus tartufov ga začnejo navajati tako, da pasji hrani dodajajo koščke tartufov ali pasjo hrano z oljem, v katerem so namočeni tartufi. Kasneje začnejo skrivati hrano, začinjeno s tartufi, na različne kraje. Izbirajo takšne, na katerih bi tudi v resnici lahko uspevali. Psa za vsako najdbo nagradijo s priboljški. Tako ga privajajo, da tartufov ne sme pojesti, saj bo le tako dobil nagrado. Zavoha jih že na daleč, čeprav rastejo pod zemljo. Ko dozorijo, namreč oddajajo močan vonj. 

Vonj pa ne privlači le psov! S tartufi se radi sladkajo tudi glodavci, ptiči in divji prašiči, zato jih ponekod, predvsem v Franciji, iščejo s pomočjo prašičev. To zna biti še bolj zahtevno, saj je tudi več kot sto kilogramov težkemu prašiču težje preprečiti, da ne poje gomolja, ko ga najde. 

Bi šli na lov?

Sara rada deli svoje navdušenje in zato po vnaprejšnjem dogovoru pripravi privlačno demonstracijo lova na tartufe. Iskanje s pomočjo psa je sicer malo prirejeno, a vseeno adrenalinsko. Ker tudi najbolj izkušen nabiralec tartufov ne more vedno zagotoviti uspešnega lova, nekaj dragocenih gomoljik zakoplje v naravnem okolju. Potem se skupaj z eno izmed psičk in udeleženci odpravijo na iskanje, ki je vedno razburljivo, saj nihče razen Sare ne ve, kje so skriti gomolji. Po uspešnem lovu si vsi skupaj privoščijo zasluženo nagrado – testenine s tartufi. Sara sodeluje tudi z nekaterimi turističnimi agencijami, ki gostom ponujajo nenavadno adrenalinsko-kulinarično izkušnjo v slovenski Istri. 

Tudi več kot 2000 evrov za kilogram

Tartufom zaradi načina rasti pod zemljo pravijo tudi gomoljike. Uspevajo v simbiozi z nekaterimi drevesi, predvsem hrasti, s katerim si izmenjujejo življenjsko pomembne hranilne snovi. Dlje ko rastejo, močnejšo aromo imajo in z njo privabljajo živali. Tartufov je več deset vrst, a le nekaj je res okusnih. Imajo tršo kožo, ki je gladka, razpokana ali prekrita z bradavicami. Notranjost spominja na marmornat vzorec s progami. Njihova cena je odvisna od vrste, velikosti in letine. Za kilogram belih tartufov se lahko povzpne na več kot dva tisoč evrov. Črni pa dosegajo ceno od sto do štiristo evrov. 

Tartufi se ponašajo z edinstveno aromo in okusom. Meso je čvrsto, sprva belo, kasneje rjavkasto, pri nekaterih vrstah črno. Ima priokus oreščkov ali praženih semen. Aroma nekaterih spominja na mošus ali celo pikanten sir. Tartufe dodajamo v majhnih količinah surove na koncu priprave jedi, da ohranijo vse sestavine. Vsebujejo vitamine B, C, minerale, antioksidante, feromone. Zaradi teh veljajo za afrodiziak, saj naj bi povečevali spolno poželenje. Delovali naj bi tudi pomirjevalno in izboljševali razpoloženje.

Starodavni afrodiziak

Tartufi so že v času Rimljanov veljali za afrodiziak. Tudi danes so cenjeni zaradi močne arome, ki se je navzame vsaka jed. Njihovo meso je čvrsto, sprva belo, kasneje rjavkasto, pri nekaterih vrstah črno. Ima priokus oreščkov ali praženih semen. Aroma nekaterih spominja na mošus ali celo pikanten sir. Tartufe dodajamo v majhnih količinah surove na koncu priprave jedi, da ohranijo vse sestavine. Vsebujejo vitamine B, C, minerale, antioksidante, feromone. Zaradi teh veljajo za afrodiziak, saj naj bi povečevali spolno poželenje. Delovali naj bi tudi pomirjevalno in izboljševali razpoloženje.  

Na Kitajskem jih gojijo, a so slabše kakovosti 

Tartufi rastejo v Evropi, pa tudi v Severni Afriki, Aziji, Severni Ameriki in celo Avstraliji. A najboljši prihajajo iz Francije, Italije in Istre. Ponekod jih skušajo tudi gojiti, kar pa ni preprosto. Za ta namen morajo najti primerno območje in zasaditi drevje, s katerim tartufi uspevajo v simbiozi. Uspeh nikoli ni zagotovljen, na prvi pridelek pa je treba čakati sedem let ali več. Danes je Kitajska eden največjih pridelovalcev, a kakovost tamkajšnjih tartufov je veliko slabša, zaradi česar so tudi cenejši.