... Rada bi se v živo pogovorila z vami in vašim možem, saj imam za vas pomembno novico glede možnosti namestitve otroka k vama. Bi bilo možno, da se to sredo ob štirih popoldne oglasita na CSD-ju?«
Onemim, klica res nisem pričakovala in za trenutek ostanem brez besed.
»Se slišiva?« vpraša Tina.
»O, kako lepa novica!« odgovorim, »ja, seveda, slišiva se. Kar brez besed sem malo ostala. Lahko v sredo, seveda. Prideva.«
»Verjamem, da vas je novica presenetila. Kar v miru, v sredo se vse pogovorimo. Si bom zabeležila, se vidimo. Adijo,« reče Tina in poklopi slušalko.
»Kakšna sreda, kje je še sreda,« si rečem sama pri sebi, danes je šele ponedeljek in najraje bi takoj odvihrala na CSD in izvedela vse. Zadiham. Pred mano je kup papirjev, ki tiho čakajo. Tiste v rdeči mapici, na kateri je s črnim pisalom z velikimi tiskanimi črkami napisano »nujno«, bi morala rešiti še danes. Ampak ne morem, danes ne. Klic socialne delavke Tine me je presenetil, kolikor sem si ga močno želela, toliko bolj me je bilo tega klica tudi strah.
Razmišljam o njenih besedah, o svojih pričakovanjih in o tem, kaj življenje prinaša. Zavrtim se na stolu in v mislih se mi odvrtijo vsa leta moje mladosti in odraslosti. V študentskih letih sem ...
