Ljubljana, urbana pobarvanka

O čem? 

Prestolnici pridemo  do obisti: sprva prepoznamo mesto po najbolj znanih vedutah in pročeljih, a ko se oko risarke približa, se izluščijo posamezne hiše, prepoznamo Nebotičnik, zmaja in Šuštarski most. Gremo še bližje: detajli baročnih in secesijskih fasad so vse bolj znani. Plečnikova kljuka na  vratih Nuka, obzidje Križank, pa tako dobro znane ljubljanske kocke, ki med enakomernim drdranjem vozička uspavajo dojenčka ali pa se mednje zatikajo petke čevljev. Ampak avtorica kljub zgradbam in arhitekturnim detajlom ne prezre tega, kar iz ulic naredi mesto: stojnice na tržnici, krakovski vrtički, ljubljanski hipster in trendovsko napravljena mladenka, da o Urški in povodnem možu ne govorimo. 

Avtorica: 

Amela Špendl zase pravi, da je urbanit. In čeprav izraza ne najdemo v nobenem slovarju slovenskega jezika, razlago ponudi sama: “Preučujem delovanje urbanega prostora in izboljšujem kakovost življenja v njem.”

Še več zvemo o urbanitu, ko se s barvnimi svinčniki podamo skozi prvo pobarvanko z ljubljanskimi motivi. Filozofinja in arhitekta je z ročno narisanimi črtnimi risbami zajela duh mesta in mu, paradoksno, prav s tem, da ga je ujela med črte, dala krila domišljije. 

Zakaj: 

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so poštarji še hodili naokoli z velikimi usnjenimi poštarskimi torbami, ki so jim vržene počez čez rame skrivnostno počivale na trebuhu. In poleg razglednic, gasilskega vestnika, pokojnin ter Dela so imeli včasih v torbi tudi pobarvanke, črno belo potiskane pole, ki so jih razdelili otrokom. "Dober dan, a ‘mate pobarvanke?" so otročaji vpili za njimi.

In potem so se pobarvanke na obzorju odraslosti nekako umaknile na obrobje in dolga leta na njih nismo pomislili. Nato pa je bralni trg, zasičen z vsemi odtenki bele, črne in sive, na papirju in na ekranih, odkril dobre, stare analogne pobarvanke. Sprva so bili občutki bralcev do pobarvank zadržani, saj slednje na drug način kot elektronski bralniki posežejo v bistvo knjige: vabijo nas, da počenjamo tisto, kar se ne dela, da se knjige lotimo z barvicami in svinčnikom, čečkamo in kaj dorišemo. Toda če so pobarvanke v otroštvu z navodilom “ne barvaj čez črte” kratile otroško domišljijo, se za odrasle zdi, da domišljiji puščajo prosto pot. V pobarvanki o Ljubljani lahko mesto odenemo v svoje barve. Hkrati skozi knjigo še enkrat začutimo mesto: ritem kock ljubljanskih ulic, pisano ravnovesje Vurnikove fasade, gospodarske banke v slovenskih narodnih barvah, do zadnjega kamna spoznamo baročno pročelje uršulinske cerkve, ki ga nemara v živo ne bomo nikoli tako natančno zaobjeli, se s konico svinčnika sprehodimo med osmi cize… In pobarvanka o Ljubljani seže še dlje, vabi nas, da bomo tudi v živo iskali kovana vrata s Ciril-Metodovega trga ali skrivnostno notranje dvorišče v Stari Ljubljani z monsterami, in nihče nam ne more preprečiti, da ne bi portretu mojstra Plečnika dorisali še njegovih okroglih naočnikov. Ni kaj, mesto postane tvoje, ko ga tudi sam napolniš z barvami, dobesedno ali samo na papirju.