Ujeli smo se ravno na oskrbovalni dan Roblekovega doma, s čimer so povezani vajini začetki z njim.

Rok: Že pred osemnajstimi leti smo začeli dom oskrbovati s konji, letos pa smo poskusili z mini goseničarjem, da bo malo varneje in preprosteje. Tudi stvari je vse več in se moramo posodabljati. 


Kakšno logistiko prinaša oskrbovanje visokogorske koče? 

Zdenka: Je zanimivo, pestro, zahtevno, občasno naporno, pa tudi luštno. 

Rok: Vse moraš vnaprej dobro premisliti, da ti česa ne zmanjka, saj ne moreš kar skočiti v trgovino. 

Zdenka: Tudi v dolini je zdaj laže, grem v shrambo, pogledam, kaj imam, in to skuham. Preprosto! Doma pa se odločiš, kaj boš skuhal, in ker sestavin nimaš v shrambi, greš v trgovino. Navadiš se, da si lahko stvari poenostaviš.


Veliko se lahko naučiš, tudi varčevanja z vodo in elektriko. Doma nisi pozoren, če gori luč, tu jo ves čas ugašaš, to ti pride v kri, tudi doma, drugače gledaš na vse. 


Kaj je čar oskrbovanja koče, do katere ne pripelje cesta, ampak le planinska pot?

Rok: Čar je v tem, da pridejo res pravi planinci. 

Zdenka: Da okrog koče ni avtomobilov, da je mir, da slišiš ptičke, ki pojejo. Tako si res napolniš baterije. Zato pridejo pravi planinci, ki se morajo vsaj eno uro potruditi. 



Iz kakšnega testa mora biti oskrbnik?

Zdenka: Delaven, dobrovoljen ...

Rok: ... malo nor, da to zdrži. (smeh) Delati pa res moraš.

Zdenka: Najbolj deluje, če je to par. Če seštejeva konce tedna, praznike in tri poletne mesece, sva tukaj pol leta. To je način življenja, če nista oba za to, je nemogoče. In vsi delamo vse, oba kuhava, pomivava posodo, streževa. Moraš se prilagajati.


Nista le oskrbnika, ampak tudi starša, v dolini, v vajinem prvem domu, imate kmetijo. Kako vse usklajujeta?

Rok: Otroci so že veliki ...

Zdenka: Zgodaj sva začela, tako da sva v najlepših letih že fraj. (smeh) 

Rok: Na kmetiji delajo že otroci, doma imava tudi še starše, ki pomagajo. Večja opravila opravimo prej, tako da seno pospravimo pred poletno sezono na Robleku, krave gredo za tri mesece v planino in so na paši. Med tednom pa je treba še kdaj skočiti v dolino in kaj narediti. 


Koliko pa pri vas planinci prenočujejo?

Zdenka: Vedno več. Lani smo obnovili skupna ležišča, tako da jih zdaj z veseljem ponudimo. Za letos že imamo kar nekaj rezervacij. 

Rok: Novost je tudi stranišče v koči, te stvari veliko pomenijo, čeprav smo omejeni z vodo, ker smo odvisni od deževnice, a poleti, če bo sušno, se bomo prilagodili in bo stranišče spet zunaj. 


Kaj se vama zdi potrebno udobje oziroma kakšno zavetje naj planinska koča daje planincem?

Zdenka: Da je prijetno, da se dobro počutiš, ko stopiš vanjo.

Rok: Da ti srce zaigra. Ko prideš v kočo, da je urejeno, da so ljudje nasmejani, to se mi zdi največ, in da je domače.

Zdenka: In da se kaj dobrega poje. Pa da je v sobah čisto. 


Imate izviren slogan: Znani smo po tem, da dobro kuhamo. Sendvič prihranite za pot v dolino. Po čem navadno diši iz vaše kuhinje?

Zdenka: Po klasičnih jedeh, ki se pripravljajo v planinskih kočah. Po enolončnicah, kot so jota, ričet, pasulj, obara, gobova juha, poleti imamo tudi žgance in kislo mleko, pohvalijo štrudl, ki je iz skutnega testa, sami delamo štruklje in pečemo kruh. Poleti naredimo še kakšno paradižnikovo solato, palačinke s sirom ali kaj drugega za tiste, ki gredo od koče do koče in so se že preobjedli jote in ričeta. 


Novost je tudi stranišče v koči, te stvari veliko pomenijo, čeprav smo omejeni z vodo, ker smo odvisni od deževnice, a poleti, če bo sušno, se bomo prilagodili in bo stranišče spet zunaj. 


Koči se je s pesmijo Večer na Robleku poklonil že Slavko Avsenik, lani pa so jo planinci v poletni akciji Planinske zveze Slovenije in Siol.net izbrali za naj planinsko kočo, kar kaže, da so jo vzeli za svojo – skupaj z vama. Kaj vama pomeni to vseslovensko priznanje in kaj pohvala iz ust obiskovalcev?

Zdenka: To je največ, še z večjim veseljem delaš naprej, je potrditev, da delaš dobro. Seveda se pozna tudi na obisku, saj pride marsikdo pofirbcat, kako je pri nas.

Rok: Je pa tudi dodatna odgovornost. 

Zdenka: Seveda je! Večkrat pride kdo in nič ne reče, na koncu pa pravi: Zdaj pa vidim, da niste bili zastonj naj planinska koča. (smeh) To je res lepo in ti da še dodatno motivacijo. 


Ko vaju poslušam in spremljam vajino delo, dobim občutek, da sta rojena za oskrbniško delo. Kako pa se vidva počutita v tej koži?

Zdenka: Tega ne bi počela, če ne bi uživala. V življenju sva poskusila že različne stvari, že od nekdaj sva samostojna, prej na kmetiji, nato sva šla za štiri leta v pastirsko kočo, kar je bila odskočna deska za odločitev, da poskusiva še malo več.

Rok: Da bi takoj prevzel planinsko kočo, brez znanja, je težko, res moraš že prej dobiti izkušnje. Potrebuješ pa še kakšno leto ali dve, da sploh veš, kdaj bodo ljudje prišli, koliko skuhati, koliko pripraviti. Pa še te nese!

Zdenka: Še zdaj se učim in še vedno kupujemo vedno večje lonce. (smeh) Tudi če si vzameva kakšen dan prosto, rada obiščeva druge koče. Lani, ko sva bila na seminarju za oskrbnike, je bilo super, da smo se pogovorili in spoznali. Noben tečaj ti ne da toliko kot medsebojno deljenje izkušenj. 



Česa vaju je še naučilo oskrbništvo, kar vama olajša življenje v dolini?

Rok: Veliko se lahko naučiš, tudi varčevanja z vodo in elektriko. Doma nisi pozoren, če gori luč, tu jo ves čas ugašaš, to ti pride v kri, tudi doma, drugače gledaš na vse. 

Zdenka: Ko sva si zadnjič doma umivala zobe in je tekla voda, sem mu zaprla pipo, ker se v koči naučiš, da je pomembna vsaka kaplja. Spoznaš tudi veliko ljudi, kar nama veliko pomeni. Ko kam greva, naju ogovorijo, ali sva z Robleka, kar je fino slišati.

Rok: Pozimi sva šla na Ratitovec in so se šalili, ali sva zgrešila goro. (smeh)

Zdenka: Hecali so naju, ali ne bi šla raje na morje. A zelo rada greva tudi na druge vrhove. To malo pogrešava, saj sva poleti večinoma na Robleku. Prehoditi želiva Slovensko planinsko pot, zato si vzameva vsaj kakšen dan, da lahko greva v hribe.


Torej si od oskrbniškega dela odpočijeta tako, da gresta v hribe za svojo dušo?

Rok: V hribe greva turistično, tako da se usedeš, kaj naročiš, uživaš brez skrbi, občuduješ razgled. Tukaj namreč ves čas razmišljaš, kaj je treba narediti. 


Ko sva si zadnjič doma umivala zobe in je tekla voda, sem mu zaprla pipo, ker se v koči naučiš, da je pomembna vsaka kaplja.


Zdaj sta verjetno z mislimi že pri poletni planinski sezoni.

Zdenka: Čez zimo prihajajo večinoma stalni gostje, domačini, za vsakega že veš, kaj pije, čez poletje se struktura gostov zamenja. Več kot pol je tujcev in včasih se zjutraj vprašava, kaj naju čaka ta dan. Srečaš tako zanimive ljudi, da bi lahko kar napisal knjigo. Lani je prišla gospa iz Amsterdama in ji je bilo tako všeč, da je ostala kar tri dni. 

Rok: No, imamo pa tudi takšne, ki so hoteli na gorilniku kuhati v sobi, pa potem poskusiš lepo razložiti, da to ne gre.

Zdenka: In družina, ki je za otroke prinesla hot doge za večerjo in zajtrk. Joj, ko bi vsaj otroci pokusili, kaj se tu je! Pa sprašujejo za wi-fi, ker bi radi dali otrokom tablico, da lahko gledajo risanke. 


Ampak se vama zdi, da večina planincev zna odklopiti in uživajo v tem, da so se malo umaknili?

Zdenka: O, ja, uživajo! Tudi ob teh razgledih, ko potem samo slišiva: Uau, kako je lepo! V hribih je res najlepše zjutraj in zvečer, česar se morda malce premalo zavedamo. 

Rok: Presenetil naju je mlad Anglež, ki dela Slovensko planinsko pot, in nama naštel vse vrhove, ki se vidijo z Robleka. 

Zdenka: Pa gospod, ki so mu otroci za šestdeseti rojstni dan kupili Dnevnik s Slovenske planinske poti in je v enem kosu hodil po njej, vsakih nekaj dni mu je žena prinesla sveža oblačila, sam pa je nosil minimalno. Hodil je in užival. Toliko zgodb! Raznovrstne zanimive izkušnje s planinci bogatijo tudi naju, vsako srečanje nama nekaj pusti za življenje.