Pavle je pogosto prihajal na obisk, s pretvezo, da pogleda, kaj ustvarjam. O Pavle, kaj res misliš, da nisem v tvojih nagajivih očeh prepoznala večjega zanimanja zame kot za kamen?! 

Čez čas me je odpeljal celo v kino. Ne spominjam se, kdaj sem se še tako nasmejala! 

Čas je hitreje mineval in z jesenjo se je vrnila burja, tako značilna za te kraje. Ko je nekaj korcev vrglo na borjač, sem se opogumila in ga poklicala. Prvič sem namreč zaznavno in zavestno slišala to neprijetno piskanje okoli vogalov. 

Kot bi samo čakal na klic, tako hitro je prišel in ostal ... čez noč. 

Še nekajkrat je prišel in še nekajkrat ostal, čeprav burja ni zavijala in niso padali korci. Počasi sem prebolevala ločitev, z veseljem in predanostjo pa obdelovala kamen. 

Ko sem zadnjo nedeljo v marcu spet imela v rokah kos neobdelanega marmorja, sem bila čudno utrujena. Zjutraj naslednjega dne ni bilo bolje, dvakrat sem bruhala. 

»Morala boš k zdravniku,« me je Pavle priganjal med vožnjo. Tolažila sem naju, češ, gotovo sem pojedla kaj takega, da me črviči po trebuhu. 

Ker se je vse ponovilo tudi naslednji dan, sem pomislila, da bom le morala k zdravniku, predvsem ginekologu, saj nisem bila tam že dolgo, dolgo, nazadnje, ko sva se z bivšim trudila za naraščaj. 

»Glej, da boš poklicala, takoj ko opraviš,« mi je tisto jutro zabičal, ko sem se zaradi predvidenega pregleda sama odpeljala na delo. 

Ginekologova žena je bila naša upravnica in mi je hitro uredila termin. Sivolasi gospod je upravičeno karal: »Ja, vas pa že dolgo ni bilo. Ne vem, kaj mislijo ženske. Šele ko je kaj narobe, pa na vrat na nos iščete pomoč. Včasih zato zamudite zgodnje odkritje tumorja, na primer. Kje vas boli? Kako vas boli? Ste močneje krvaveli? Kaj pa menstruacija?« 

»Ja, menstruacija je bolj neredna, saj se bližam tistim letom,« sem odgovorila. »No, najbolje, da narediva ultrazvok, bo hitro vse jasno,« je še dodal. In smo ga opravili. »Takole, draga moja, ni le eden, dva sta.« Prestrašena sem vprašala: »A dva tumorja?« 

»Kakšna tumorja, dvojčka, dva bosta, ja!« Slike okoli mene so zaplesale in zmanjkalo me je. 

Ne vem, kako sem prišla iz ordinacije! Gotovo sem se pozabila zdravniku zahvaliti in pozabila sem, kje sem parkirala avto. Tudi telefonirati sem pozabila. 

Čisto zmedena sem se pripeljala domov in se sesedla na kavč. 

V tem premišljevanju je v hišo planil Pavle in prestrašen vprašal, kaj je. 

»Dva bosta, veš.« Sprva ni vedel, o čem govorim. Ko pa sem mu počasi še enkrat ponovila, da bosta dva, dva otročiča, me je krepko objel, stisnil k sebi, pobožal po laseh in strastno poljubil. Poljubljal me je neskončno dolgo. Predala sem se sladki omami in enkrat po dolgem času v vsem nepopisno uživala. 

Zagotovo zato, ker sem spet ljubila. Ljubila Pavla, ki me je izvlekel iz pogubne depresije in mi za jagodo na torti podaril nekaj najlepšega, in to ne le enega, ampak dva. Da, dva. 

Meni je minevanje žalosti rodilo mali čudež. Naj se vsa minevanja spremenijo v čudeže! 


*Z zgodbo Ko minevanje rodi je na osemnajstem Oninem natečaju leta 2014 zmagala avtorica Tatjana Leskošek Denišlič. Rdeča nit natečaja je bila Minevanje.   

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Moje sanje, a verjamem vanje.