Megalitski krog Mali sveti Angel
V neposredni bližini Poreča, tudi med Slovenci priljubljenega turističnega središča, je približno deset enakih gričev, ki niso višji kot sto metrov. Vrh vsakega od njih je raven, po mnenju strokovnjakov pa naj bi bili nekoč naseljeni. Najpomembnejša sta hriba Mordele in Picugi. Mordele so sestavljene iz treh delov: Mordela, Mali sveti Angel (Mali sveti Anđeo) in Veliki sveti Angel (Veliki sveti Anđeo). Zanimiv je Mali sveti Angel, kjer so kamniti bloki razporejeni v krogu, vsak od teh kamnov pa je težak od dve do tri tone. Ta istrski Stonehenge je popolnoma enak, kot so podobni krogi v Veliki Britaniji, na Irskem in Škotskem. Za vse bolj znani megalitski krog Mali sveti Angel še danes ne vedo, kaj je pravzaprav predstavljal. Domnevali bi lahko, da gre za zvezdni observatorij, sončni koledar ali kaj podobnega, vsekakor pa ga, podobno kot pri krogu pod Krnom, primerjajo s Stonehengeom. Kot pravijo, gre za mali megalitski spomenik, torej kamniti krog. Izdelali naj bi ga pripadniki neznane civilizacije, nastal pa naj bi pred 4000 leti. Mali sveti Angel je torej pomemben in najbolje ohranjen kultni prostor predantičnih ljudstev na območju Istre. Domnevamo lahko, da so morali biti precej dovzetni za posebej izbrane kraje, ko so gradili take objekte ter živeli po pravilih zvezd in Sonca. Prav zato še posebej opozarjajo na dejstvo, da je Mali sveti Angel tudi zelo pomembna in močna energijska točka.
Križišče zmajevih črt na Vitovljah
Romarska cerkev na Vitovljah je posvečena Materi božji oziroma Svetemu duhu. Prvič je kraj, kjer je cerkev, omenjen 2. januarja 1361 v notarski listini, ki jo hranijo v Benetkah. Cerkev je romarska zgradba in glede na utrjeno protiturško obzidje lahko sklepamo, da je v 14. stoletju oziroma prej tu stala romanska kapela. V prvi svetovni vojni je cerkev ostala nepoškodovana, v drugi vojni pa so jo Nemci obstreljevali in minirali, tako da je bila skoraj v celoti porušena. Domačini Vitovelj so jo na lastno pobudo obnovili. Notranjost sta oblikovala kipar Marko Pogačnik in arhitekt Dorče Simčič. »Če človek stoji na platoju pod cerkvijo, ima občutek, da stoji na vrhu sveta tam, kjer se naš zemeljski svet dotika onostranstva,« je na tabli zapisal Marko Pogačnik. »Zdi se mu, da bi lahko poletel in se dvignil v nebo. Tak občutek nastane, ker je vitovska piramidalna skala sečišče dveh močnih energijskih tokov, tako imenovanih zmajevih črt ali ley linij.« Prva poteka v smeri vzhod–zahod, od vrha Nanosa, čez Vipavski Križ, čez Školj nad Vrtovinom in čez vitovsko romarsko cerkev naprej do Svete Gore. Druga poteka v smeri severovzhod–jugozahod, čez Idrijo, Vitovlje, Krog, Bilje in Benetke (San Pietro di Castello). Oba tokova se po Pogačniku med seboj prekrižata v cerkvi tam, kjer je gotski steber z dvema zmajema. Danes verniki prihajajo k cerkvi, po tradiciji največ za binkošti in veliki šmaren, sicer pa je priljubljena izletniška točka s prekrasnim pogledom.
Zoisov park v Javorniškem Rovtu
Eden prvih botanikov na tedanjem Kranjskem Karel Zois se je rodil v drugem zakonu očeta Michelangela Zoisa. Rojen je bil leta 1756, umrl pa leta 1799, ko mu je bilo 43 let. Baron Karel Zois je bil mlajši brat veliko bolj znanega Žige Zoisa. V Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter Karavankah je nabiral do tedaj neznane rastline, prinašali pa so mu jih tudi drugi. Pošiljal jih je v tujino prijateljem in tako so določili mnogo novih vrst. Njegovo delo je neprecenljivo. Ugledni botanik in prijatelj Wulfen je po njem poimenoval dve cvetlici. To sta rumenocvetna Zoisova vijolica (Viola zoysii), najlepši otrok naših gora, in modra Zoisova zvončica (Campanula zoysii), prava hči slovenskih planin. Nekdanjemu fužinarskemu dvorcu, ki je bil do leta 1959 v Trebežu na Javorniku, je pripadala pristava v Javorniškem Rovtu. Pred dvesto leti je bila v lasti družine Zois. V okolici renesančne stavbe je botanik Karel Zois uredil parkovni nasad z eksotičnimi in domačimi drevesi ter številne poti. V parku si lahko naberemo dodatno energijo, ki nam jo ponujajo neokrnjena narava in številna zanimiva drevesa, stara dvesto let in več in ob poteh tudi ustrezno označena. Zois je poskrbel še za tri jezerca v slogu takrat modernega gibanja nazaj k naravi. Dom, ki je stalno odprt, je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1647. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: