»Ob omembi Triglava se vedno zdrznem. Vedno trznem ... Voham njegov zrak, po licih čutim pihanje vetra z njegovega vrha, njegove meglice mi solzijo oči.« Pretresljivo poetičen opis doživljanja. Moja asociacija na Triglav je drugačna; četica ljudi, gneča, kot da gre za romarsko destinacijo, smeti in zmeraj polna ležišča na Kredarici. Samo, kako to, da se je Triglav vas tako dotaknil, da celo, tako pišete, začutite, ko vas kliče?

(Smeh.) Ko sem šel v zadnjih časih na Triglav, na srečo nisem naletel na veliko gnečo, če pa je, je predvsem pod vrhom, ko se zgostijo jeklenice, torej zadnjo uro hoje, kar me ne moti preveč. Prej lahko hodiš ure in ure ali pa celo dneve in dneve, in če prideš iz kake malce bolj eksotične smeri, ne srečaš skoraj nikogar. 


Pomenljiv je tisti del v knjigi, ko ste na polovici stokilometrskega ultramaratona sicer trdno prepričani, da kaj takega – nikoli več, a veste, da morate do cilja, »da bodo žena in otroci vedeli, da če se nečesa lotiš, je treba to opraviti do konca«. Kako pomemben za oblikovanje osebnosti je očetovski vzor?

To bi znali bolje povedati moji otroci – a šele v prihodnosti. Starši vgrajujejo otrokom vedenjsko in moralno matrico, ki sicer ni vidna na prvi pogled in vsak dan, a ima dolgoročne učinke. Marsikaj, kar je pozabljeno, pride na dan mnogo pozneje. Tega se skušam v svojem ravnanju čim bolj zavedati. Na temo preživljanja prostega časa v naravi sem otrokom pokazal hribe, tek in vse drugo; kako bodo to izkoristili kot odrasle osebnosti, na to pa ne morem več vplivati. 



Z ženo ste se pred pustolovščino, ki jo opisujete v knjigi, odločili za petdnevni pohod po očetovi transverzalni poti. Kako vaju je ta izkušnja spremenila, glede na to, da sta včasih zaradi narave vajinega dela skupaj kar 24 ur?

Vse skupaj je trajalo celo malo manj kot šest dni in tako potepanje v dvoje gotovo na novo prekvasi vsak odnos, saj je obilo časa za pogovarjanje, razmišljanje o skupnem življenju in prihodnosti. Če z nekom hodiš šest dni in sta oba na koncu srečna, je to dobra popotnica. Še zdaj, tri leta po tem pohodu, obudiva kak spomin in kujeva nove pohodne načrte.  


Starši vgrajujejo otrokom vedenjsko in moralno matrico, ki sicer ni vidna na prvi pogled in vsak dan, a ima dolgoročne učinke. Marsikaj, kar je pozabljeno, pride na dan mnogo pozneje. Tega se skušam v svojem ravnanju čim bolj zavedati. Na temo preživljanja prostega časa v naravi sem otrokom pokazal hribe, tek in vse drugo; kako bodo to izkoristili kot odrasle osebnosti, na to pa ne morem več vplivati. 


Kos »nujne« pohodniške opreme vašega očeta Janeza so bile tudi povsem prazne razglednice, ki jih je čez leto vestno polnil z žigi, da bi jih ob decembrskih praznikih pošiljal okoli s prijaznimi pozdravi in željami. Kako ste kot otrok gledali na to domislico? Kakšna se vam zdi danes? 

Oče je bil nekoliko ekscentričen planinec in včasih mi je bilo nerodno, ko sem bil z njim, vendar je vedno znal narediti vtis na druge. Hribe je dobro poznal, za vsak kos svoje opreme, tudi prazne čestitke, je imel zgodbo in razlog in bolj ali manj je naletel na zanimanje ostalih hribovcev. S sedanje perspektive se mi zdi njegova ideja izjemno izvirna in unikatna – vedno znova so lahko njegovi prijatelji konec leta preverili, kje se je potepal čez leto.  


Zakaj hoja ni šport in zakaj je za človeka nujna? 

Smo v času množičnega rekreativnega športa, od teka do kolesarjenja in triatlona, kar včasih preide v pretirano tekmovalnost in poškodbe. S hojo kot najbolj običajnim, hkrati pa spodbudnim načinom gibanja, s katerim se da priti tudi zelo daleč in kar hitro, sem želel dati alternativo tistim, ki se ne vidijo na obstoječih množičnih športnih prireditvah. Hodiš lahko kjer koli, s komer koli in kadar koli; zdaj se pogovarjava, a če se dogovoriva, greva lahko že popoldne na bližnji hrib, recimo na Rašico ali pa Šmarno goro. Od tod, kjer sediva sredi mesta, potrebujeva dve ali tri ure do vrha – lep sprehod bi bil to! 



»Še danes čutim, kako preprosto popoln je bil tisti najin dan na Triglavu ...,« zapišete, ko se spominjate prve skupne poti z očetom na sam vrh Slovenije. Kaj je ta dan naredilo tako preprosto popoln?

Zaradi osvojitve Triglava in dejstva, da je bila to tura, ki sva jo opravila z očetom. Preden sem šel na Triglav, sem hodil po hribih že kakih deset let. Triglav sem velikokrat videl z drugih vrhov, pričakovanje se je krepilo. Potem se je končno uresničilo … Nanj sem se vzpel povsem brez težav. Jasno, da si kot mulec ponosen na to – da ti samozavest in nepozaben spomin.  


V dnevu in pol priti iz Ljubljane na Triglav je zavidljiv projekt. Zakaj ste se odločili zanj?

Vse skupaj je dozorevalo kar nekaj časa. Za knjigo o Triglavu sem iskal energetsko spodbudo, torej telesni presežek, ki pa ne bi imel preveč ekstremnega značaja, tako da bi bil izvedljiv skoraj vsakomur. Ko se je vse poklopilo, sem imel ustrezno rdečo nit knjige – dolg, zložen in aktiven pohod, med katerim lahko bralcem postrežem s svojo zgodbo o hribih, hoji in Triglavu.


Zakaj oditi na tako pot? Ker uvidiš, da na potovanje ni nujno treba kam daleč, temveč lahko enako intenzivne občutke doživiš že nekaj ur po tem, ko peš zapustiš domači prag. Poskusite! Priporočam!


Na pot ste odšli z mladostno prijateljico Mojco. Kako to? 

V zadnjih letih okoli abrahama smo se spet začeli družiti. Tudi Mojca je pohodnica in tekačica. Najprej smo hoteli na pot vsi trije, torej midva z ženo in ona. Potem je bilo napovedano slabo vremo in časa je bilo samo dober dan. Ženi Renate se je zdelo to prenaporno, Mojca pa si ni želela postavljati nobenih omejitev. Če ne bi bilo nje, tudi knjiga v tej obliki gotovo ne bi nastala. 


Ob koncu knjige je celo zarisana pot in dodan dnevnik transverzalne poti dr. Janeza Ruglja, ki je bila tudi vajin skupni projekt z ženo. Bralce vabite, da zberejo žige. Zakaj sploh stopiti na drugo stran lastnih vhodnih vrat?

Z ženo sva za celotno pot, z vrnitvijo v Ljubljano vred, potrebovala šest dni. To zmore vsak normalno pripravljen planinec. V knjigi so dovolj natančna navodila, kje iti in kje spati. Vse, kar človek potrebuje, je šest poletnih dni. Prekrasna, večinoma samotna pot – če odštejem zadnjo uro ali dve pod vrhom. (Smeh). Zakaj oditi na tako pot? Ker uvidiš, da na potovanje ni nujno treba kam daleč, temveč lahko enako intenzivne občutke doživiš že nekaj ur po tem, ko peš zapustiš domači prag. Poskusite! Priporočam!