Niti ni dobro vedel, česa ne ve, in tudi tega ne, kako ve, da ne ve. Le tu in tam se mu je nekaj zazdelo in tisto nekaj je bilo še bolj nenavadno, ko ga je prešinilo, da bi se medvedu vendar moralo zazdevati le tisto, kar je, in ne ono, česar ni.
Vse filozofiranje pa ni pomagalo. Hlačo je potreboval odgovore, ne novih vprašanj. Prvi, na kogar se je ob tej priložnosti spomnil, je bil Brundo. Starejši je in več stvari se mu je že pripetilo, zato mora tudi več vedeti, kajti v svetu medvedov je določevalno izkustvo.
Nič kaj dosti se ni več obotavljal. Pojedel je medvedji prigrizek in se odpravil na pot. Upal je, da Brunda ni doletela kakšna nova kaprica in se ni spet preselil. Pri njem nikoli ne veš, kdaj mu brlog, pa naj bo še tako prostoren in udoben, ne bo več ustrezal; zgodilo se je že, da se je preselil v manjšega in gršega samo zato, ker je izpred njega lahko opazoval polno Luno.
Hlačo je Brunda našel v istem brlogu, kjer ga je nazadnje zapustil. Že na vratih je začutil, da je doma in tega je bil izborno vesel, a je vseeno vljudnostno povprašal:
»O, Brundo, kako pa to, da si doma v tako lepem vremenu?«
Brundo mu ni ostal dolžan: »Že nekaj dni se mi je zdelo, da me boš obiskal in tega nikakor nisem smel zamuditi!«
Hlačo je bil še mlad in nekoliko naiven. Ob prav njemu naklonjeni pozornosti mu je srce prešinil božajoči pramen toplote.
»O, čakal si me?«
»Da!« ga Brundo ni mogel razočarati, vendar tudi iskrenosti ni opustil. »Pa še želode prelagam medtem.«
»Želode?« je Hlačo pomel oči. V brlogu je bilo nekoliko temotno, a je kmalu v kotu opazil goro drobnih plodov. »Kaj pa boš z njimi? Medvedi vendar nismo divje svinje!«
»Eksperimentiram,« je resno odgovoril Brundo. »V želodih se bodo naselili žužki, jih jedli in obenem vanje odlagali jajčeca.«
»Saj nisi kokoš, da bi legel jajca,« se je posmehnil Hlačo.
»Nisem,« se Brundo ni dal motiti. »Iz jajčec se bodo razvile ličinke, te pa imamo medvedi še kako radi!«
Hlačo se je na suho obliznil, Brundo pa nadaljeval: »Kadar bom ravno razmišljal, sanjaril ali pa se mi pač ne bo dalo zapustiti brloga, si bom postregel z njimi.«
Hlačo je bil navdušen. Če kdo, bo ravno Brundo vedel odgovore na latentna vprašanja, ki ga poskušajo vznemirjati.
»Brundo,« ga je nagovoril, »zdi se mi, da nečesa ne vem, vendar ne vem, kaj naj bi to bilo.«
»To bo pa zanimivo!« so se Brundu zasvetile oči, da je za hip celo odložil želodasto delo.
Hlačo je preslišal morebitno ironijo v Brundovem glasu. Raje mu je postavil nekaj novih vprašanj.
»Brundo, ali sva midva povezana?«
»Seveda, oba sva medveda!«
»Mislil sem, če sva morda sorodnika?«
»Imava isto mamo.«
»Torej sva brata in imava isto družino?«
»Bolj ali manj ja, kajti imeti isto mamo pomeni pripadati, vsaj tako mi je velikokrat govorila, dokler sem bil še majhen in sem živel z njo, pa tudi še kasneje, ko sem bil že večji, a me je še redno obiskovala. Pravzaprav,« se je obrnil k Hlaču, »je bilo tako, dokler se nisi pojavil ti in je začela skrbeti zate, jaz pa sem se moral osamosvojiti.«
»Vsak se enkrat mora, ne?«
»Jasno,« je Brundo lopnil Hlača čez pleče, »saj ti ničesar ne očitam, samo povem. Po mejnikih si zapomnimo življenje.«
»In po doživetjih, pravi mama,« je dodal Hlačo.
Brundo je modro kimal.
»Ali ti potemtakem morda poznaš našo družinsko zgodbo?« je vprašal Hlačo.
»Od kod ti pa zdaj to?« se je Brundo izmikal, kot se izmika vsak starejši sorodnik, obenem pa komaj čaka, da bo lahko začel pripovedovati.
»Že nekaj časa se mi zdi, da mi manjkajo neki odgovori, vendar se niti do vprašanj ne znam prikopati.«
»Aha,« je Brundo potrpežljivo igral starejšega brata.
»Da,« je nestrpno mencal Hlačo, »zdi se mi, da bi moral vedeti nekaj pomembnega, a se ne morem domisliti. Pa sem pomislil, da morda ti veš, kaj bi to lahko bilo, saj si starejši, bolj izkušen, pa še družina sva, kot si ravnokar potrdil.«
In Bundo je začel pripovedovati ...
