Njegov pogled me dobesedno prestreli! Ohromljena sem. Kot miš, ki zagleda nad sabo smrtonosno kačo. »Zdaj sem pa oplela! Šit, bi rekel moj sin. Ššššiiiiitttt, rečem jaz. Zdaj smo pa tam! Amorju do smrti ne odpustim! Je mar pijan ali kaj? 68 let štejem in ravno z menoj se je moral tako nagnusno poigrati. Pa prav mene mora zadeti njegova smrtonosna puščica!? Šit, šit, šit in še enkrat šit!« 

Vstal je. Proti meni gre. »Po meni bo!« Noge pod mizo vkopljem v tla in z nožnimi prsti grabim po notranjosti copat, da se na zunaj ne bi videla manifestacija ognjemeta, ki divja v meni. 

Prisede. Brez besed. Še vpraša ne, ali lahko. Prostodušno pove: »Že dolgo vas opazujem.« 

»Vidim, in predvsem čutim – in to kako!!!« »Všeč ste mi. Želim si vaše družbe.« 

»Naj se izdam tudi jaz ali naj še malo zavlačujem? Da ne bo mislil, da sem lahko os­vojljiva trofeja, ki pade na prvi migljaj. Hm, le kam je zdajle poniknila tista opevana ženska diplomacija?« Pokimam, roke pa trdno pritisnem na ploskev mize, da ne bi videl, kako se tresejo. Zberem se in začuda zmorem lahkoten in žareč nasmešek. Sama sebe zaslišim: »Hvala! Prijetna družba je vedno dobrodošla. Dobrodošli torej!« »Kar dobro sem zvozila.« 

»Vas smem povabiti na kratek sprehod? Kot vidim, imate radi kavo. Blizu je kavarna, kjer imajo res odlično kavo, pa bi rad, da se mi pridružite. Ste za to?« 

»Kako galantno povabilo! Kavalirji stare dunajske šole na mojo veliko srečo še niso izumrli! Zna opazovati. Ve, da imam rada kavo. Ponuja mi možnost izbire. Rad bi bil z menoj. Yes!« 

Seveda pristanem. Led je prebit. Fronta odprta. Boj že divja. V meni. Slutim, da bom premagana. Slutim, da bom istočasno zmagovalka. 

Če drži starodavna Antifanova teza, da človek ne more skriti dvoje stvari, namreč pijanosti in zaljubljenosti, potem nič čudnega, da se pri mizah skrivaj spogledujejo in šušljajo nekaj o sveže zaljubljenem parčku v Sončnem domu. Kaj potem! »Zdaj ne gledajo več skozme, hihihihi. Zdaj gledajo vame. Gledajo v naju. In naju obirajo, kajpak. Sem sveža kost za glodanje. Pa kaj potem! Meni je to tako zelo vseeno! Nimam več veliko časa. Zato je dragocen vsak trenutek. Ne životarim. Zdaj živim. Kaj živim – cvetim!« 

Srečna sem. Tudi sobo sem zamenjala. Za dvoposteljno. S sostanovalcem. In to ne katerim koli! »Odkrivam nov svet. Nisem več sama. Odkrila sem sorodno dušo!« Kdo bi si mislil, da bom tako pozno še enkrat v življenju odklepala srce za dotik sorodne duše. In takoj me spreleti hudomušna misel: »In kdo bi si mislil, da telo pri 70. letih še ni preveč uvelo za nežnost in za ljubezen!« Tudi Brane, moj cimer, je ugotovil, da včasih kdo najde svoje srce šele, ko izgubi glavo. 

Močno upam, da nama bo podarjeno še dovolj časa, da raziščeva vso žlahtno lepoto kasne ljubezni. Vendar ne hitiva. Včasih zadostuje samo topel objem, tu in tam je dovolj le nežen nasmeh in rahlo prekrižani prsti tople zgubane moške in ženske dlani … Brez velikih besed zdaj tiho drsiva skozi pozno jesen najinega življenja. Toda kot zlovešč krokar tiho vsake toliko časa zaokroži nad nama neizrečeno vprašanje: »Koliko časa nama je še preostalo?« 


*Z zgodbo Dama s tremi nogami je na dvanajstem Oninem natečaju leta 2008 zmagala avtorica Sabina Majcen. Rdeča nit natečaja je bila Eden je bil pravi.  

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Zlorabljenka.