Betka Šuhel Mikolič: Vidimo se na poletni solsticij

Nekateri, ki že pol življenja kampirajo na Kamenjaku, bodo letos izpolnili sanje in se odmaknili v Mehiko. Drugi, ki so v sebi odkrili še bolj avanturističnega duha, bodo za tri mesece najeli avtodom in se umaknili v Španijo. S psom vred. Prikolico so po dvajsetih letih odpeljali iz Poreča že lani. Tretji, nikoli avanturisti, nikoli dlje od Novalje, bodo pobegnili še dlje. S kombijem, v katerem bodo spali, jedli, se, jasno, vozili, ne pa tudi umivali in ostalo, česar ne moreš zadržati – to bodo že kje, načrtujejo dva meseca divje Grčije. Ko rečem »še dlje«, ne mislim destinacije. Razen v primeru moje frizerke, ki je prodala stanovanje in se preselila na Zanzibar. Deset let je gradila novo poslovno zgodbo. Vse, kar je prihranila, je vložila v ta konec sveta, ker se v njem vidi, odkar je prvič stopila na tla tega odmaknjenega otoka. Zgradila je tri bungalove ob plaži. Njo razumem. Ne gre za umik, odmik ali pobeg. Kdaj, če ne zdaj, si bo ustvarila novo življenje. 

Razgledi me v sebi ne odmikajo stran od ponorelega sveta, ampak zidajo novega, drugačnega, trdnega. Da je to moj notranji svet, ne sme biti postranskega pomena. Tisto zunaj, od česar ne bežim, gre z njim z roko v roki. Posodabljam ga predano in vestno, ga ščitim pred potresnimi sunki, belim stene z radostjo in na streho zlivam sveže vonjave.  

Samo mir

Zadobim kovinski okus v ustih. Ne vem, kaj je. Hrepenenje ali zavist? Razmišljam, kako se je večina lepo organizirala, tik pred koncem sveta, in se bo, preprosto, odpeljala stran. Kam stran? Se vam je odpeljalo? Vsi se boste v kratkem vrnili domov. Z vso prtljago. Razen nje … 

Potem v dvigalu srečam sosedo in na isto vprašanje, kam na dopust, odgovori: »Ja kam? V Kranjsko Goro bomo šli, tako kot že vse življenje!” Raziskovali bodo okolico, ker je dovolj prostrana, da vedno odkrijejo kaj novega. Zrak jim neverjetno ugaja. Upajo samo, da bo mir. 

Šmarna gora

Zacvetim od vznemirjenja. Moja Šmarna gora je tudi takšna. Vedno drugačna. Daje mi možnost odkrivanja potencialov zunaj in znotraj sebe. Vedno me preseneti. Odkrivam jo tudi od daleč. Z vsakega hriba, celo gore jo vidim. Razgledi me v sebi ne odmikajo stran od ponorelega sveta, ampak zidajo novega, drugačnega, trdnega. Da je to moj notranji svet, ne sme biti postranskega pomena. Tisto zunaj, od česar ne bežim, gre z njim z roko v roki. Posodabljam ga predano in vestno, ga ščitim pred potresnimi sunki, belim stene z radostjo in na streho zlivam sveže vonjave. 

To so ti kratki odmiki. Potovanja. Zaležejo. Na kratko in po dolgem času bom ta svet delila z množico pohodnikov, ki se bodo udeležili tradicionalnega pohoda na Šmarno goro, Od vzhoda do vzhoda, na poletni solsticij, v ponedeljek, 21. junija, ob 5. uri zjutraj. 

In Štanjel

Samo še to povem: čisto malo dlje od domačega praga sva se oni dan s prijateljico zapeljali do Štanjela. Kazalo je na dež. Še nikoli v življenju nisem bila tam. Tako kot oni s Kamenjaka ne v Mehiki. Naredili sva dva kroga čez Ferrarijev vrt, potem pa sedli pod kostanj grajske restavracije in pili kavo. Čez pokrajino se je narisala mavrica. »A imaš tudi ti občutek, da sediva v Visoki Provansi, v starem mestu Manosque, in se imava fino?« je rekla. 

Ja. Tu sva obsedeli.