Barbarka Barbara                        

Nikar ne govori, vem, da čakaš na moj prvi korak, ves čas, ko sva hodila okoli tistih podrtih hiš brez streh, brez korenin, so bile te hiše. Iskala si mojo roko, se bližala, čakala si in mi dajala znamenja, videl sem tisti lesk v tvojih očeh, breskvasti joškici, ki sta silili izza tanke jopice, vonjal sem sok, ki je vabil, a vseeno; ničesar nisem storil. Odpeljala sva se do kamnitih kipov, takrat, ko si najmanj pričakovala, strgam oklep, odvržem lupino, počasi te položim na les, počasi, da čutim, kako drgetaš, kako se nastaviš in razpreš, počasi z dlanjo gladim tvojo napeto kožo, sklonim se in te ližem, podaljšujem igro, ko ne moreš več, potegneš me vase, da zarjujem. Zasadim se grobo in zastanem, počakam na prvi val krča, počakam, da se umiriš, da v pričakovanju zacviliš, šele nato se prepustiva valovom. Držiš se me za lase, puliš jih in stokaš, v tvojem glasu prepoznam sikanje kače, ne sesuj se še, zdrži še malo, tako me daj, šepečeš. Zdaj vem, blizu sva, čoln se spušča k bregu, še prej krik in mavrični val orgazma: a ti nisi, nisi, panično kričiš?! 

Potem sediva tam na klopi, opazujeva bela jadra, ki so se podala na morje, tiho sva, iščeva prave besede. Če bi se zgodilo, pretok, če bi si več kot za trenutek delila, potem bi še ležala na mokrem lesu, če bi počakala na barve jutra.  

Kaj je s tabo, tako čuden si, rečeš.  

Nič ni, to je, ti odgovarjam.  

Zaorje burja, mrazi do kosti. 

Mrzla je roka, ki se me dotika. 

A greva? vprašaš.


*Z zgodbo Barbarka Barbara je na drugem Oninem natečaju leta 1996 zmagal avtor Franjo Frančič. Rdeča nit natečaja je bila erotika.

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Oktober.