Pomembna prelomnica v razumevanju zakonske uspešnosti se je začela kazati leta 1986, ko je John Gottman s kolegom Robertom Levensonom na univerzi v Washingtonu oblikoval t. i. Laboratorij ljubezni. V svoj delovni prostor sta znanstvenika k sodelovanju povabila mladoporočence in jih opazovala pri tem, kako komunicirajo med seboj. Vsakega od njih sta ozaljšala z elektrodami in jih spraševala o odnosu do partnerja, kako sta se spoznala, kateri je bil največji konflikt, ki sta ga prebrodila skupaj, kateri je njun najljubši skupni spomin ipd. Medtem ko so posamezniki pripovedovali o svojem doživljanju, so elektrode merile srčni utrip, količino izločenega potu in podobno. Nato sta pare poslala domov in jih ponovno poklicala v laboratorij šele, ko je minilo šest let.



Varno in udobno gnezdo

Na podlagi podatkov, ki sta jih izbrala, je Gottman ločil pare na dve veliki skupini, na mojstre in brodolomce. Pari, ki jih je uvrstil med mojstre, so bili čez šest let še vedno skupaj, brodolomci pa so že bili ločeni ali v zakonu globoko nesrečni. Kako so se razlikovali med sabo? Gottman je ugotovil, da so bili brodolomci med intervjuji sicer videti povsem mirni, a je njihova fiziologija kazala drugačno sliko. Hiter srčni utrip, nadpovprečno aktivne izločevalne žleze; vse to je kazalo, da se dogaja nekaj, kar je očem skrito. Več let je primerjal podatke in opazil rdečo nit: bolj fiziološko aktivni so bili pari v laboratoriju, hitreje je njihovo razmerje začelo kazati znake konca.

Prezir je glavni »krivec« za konec neke ljubezni. Ljudje, ki so osredotočeni predvsem na to, kako najbolje kritizirati partnerja, spregledajo vse dobro, kar jim ta nudi. Hudobija je žebelj v krsto vsakega zakona. 

A kako to, da so mogli fiziološki podatki kakor koli nakazovati prihodnost določenega razmerja? Odgovor tiči v tem, da so telesa »brodolomcev«, tudi ko so s partnerjem govorili o lepih spominih, pričakovanjih, ljubezni, izkazovala stresni odziv. Ne glede na to, ali so pripovedovali o povsem običajnih rečeh, so bila njihova telesa pripravljena ali za napad ali za to, da bodo napadena. Srce jim je začelo hitreje biti, kar je pomenilo prost vstop tudi morebitni agresiji. Na primer; mož ali žena naj bi pripovedovala o tem, kako je potekal njihov dan. Moški, čigar fiziološki znaki so (čeprav na pogled nevidni) kazali, da doživlja stresni odziv, je ženi rekel: »No, zakaj ne bi ti začela pripovedovati o svojem dnevu. Saj ti ne bo vzelo veliko časa!« Mojstri po drugi strani niso kazali posebnosti pri merjenju fizioloških znakov. Počutili so se mirne in povezane, čemur je sledilo tudi prijazno in naklonjeno vedenje. Kleč ni bil v tem, da se t. i. mojstri nikoli niso skregali, temveč da je bilo ozračje med partnerjema tudi med prepirom takšno, da je njuni intimnosti omogočalo varno in udobno gnezdo.



Prezir, krivec številka ena

Obstaja več razlogov za ločitve. A če pogledamo med najbolj očitne alarme, je na prvem mestu gotovo usihanje prijaznosti. Ko se nakopičijo povsem običajne življenjske preizkušnje – otroci, kariera, prijatelji, svojci – in se število distrakcij, ki odvzemajo čas, energijo intimnosti in romanci, samo kopiči, nekateri pari vlagajo vse manj truda drug v drugega in si dovolijo, da razmeroma nepomembna nesoglasja začnejo krojiti njuno usodo.

Mojstri razumejo prijaznost točno tako, kot mišico. Jasno jim je, da jo morajo trenirati, da bi ostala čvrsta. Ali drugače; vedo, da razmerja zahtevajo redno trdo delo. 

Prezir je glavni »krivec« za konec neke ljubezni. Ljudje, ki so osredotočeni predvsem na to, kako najbolje kritizirati partnerja, spregledajo vse dobro, kar jim ta nudi. Hudobija je žebelj v krsto vsakega zakona. Prijaznost pa je po drugi strani pravo lepilo. Skupaj s čustveno stabilnostjo je najbolj pomemben kazalec zadovoljstva in varnosti v zakonu. Prijaznost ni samo nekaj pregovorno lepega, temveč omogoča, da se drugi ob nas počutijo razumljene, vredne, varne in ljubljene.



Prijaznost kot mišica

O prijaznosti si lahko mislimo dvoje; je vedenjska značilnost, ki jo ali pa je ne poseduješ, lahko pa jo razumemo tudi kot »mišico«, ki postaja močnejša s pogostnostjo rabe. Mojstri razumejo prijaznost točno tako, kot mišico. Jasno jim je, da jo morajo trenirati, da bi ostala čvrsta. Ali drugače; vedo, da razmerja zahtevajo redno trdo delo. Seveda je biti prijazen najteže med prepirom, a ravno zato tudi najpomembneje. Če dovoliš preziru in agresiji prosto pot, lahko razmerju povzročita nepopravljivo škodo.

Priznajmo si, da obstaja razlika med tem, ali partnerju rečemo »Spet si pozen, kaj je narobe s tabo? Isti si kot tvoja mama!« ali pa »Ne počutim se dobro, ko te moram opozarjati na to, da vseskozi zamujaš. Ni mi všeč, da si danes spet pozen.«

Če hočemo živeti karseda složno, ne pomeni, da ne smemo izraziti nestrinjanja, pomembno je le, da izberemo pravi način, kako to storimo. Kajti izraziti se ne samo smemo, izraziti se moramo.