Urša in Gregor Trebušak: Nikoli ne greva spat jezna drug na drugega

Oba delata na televiziji. Ona je novinarka, on je bil včasih urednik in zdaj vodi Svet na Kanalu A. Videti sta zelo mlada, tam okoli 25, največ 30. Ne, ona je 36 in on 35. Poročena sta pet let.



Foto: Blaž Samec

Kako sta se spoznala? Je bila ljubezen na prvi pogled?

Oba: Ne, ne.

Gregor: Spoznala sva se v službi, bil sem Uršin šef, eno leto. Njena mama je bila moja učiteljica zgodovine in gospodinjstva v Vodicah, moj oče pa njen sodelavec. Pravzaprav bi se lahko že takrat poznala, a se nisva. Seznanila sva se v službi. In tu se je vse skupaj tudi začelo.

Gregor: Uršina nosečnost je zame najlepša poglobitev zveze. Sicer pa so bila za naju zelo pomembna potovanja. Ko sva začela, sva šla na Kubo, da bi videla, ali zdrživa skupaj tri tedne. In sva, zlahka. 

Ste imeli kakšne težave s tem, da je bil Gregor vaš šef?

Urša: Na začetku je bila to zame ovira. Ko sem prišla v to hišo, sem se odločila, da s sodelavci ne bom hodila na zmenke. In nisem. Ko sva z Gregorjem začela zvezo, sva hitro ugotovila, da gre zares, da to ni samo pisarniška zgodba. Je bilo pa stresno in sporno za nekatere sodelavce, a so mi to povedali šele kasneje.

Gregor: Bilo je leta 2011 in šel sem povedat svojemu šefu, kaj se je zgodilo. Pa saj je logično, večino časa kot novinarji preživimo v službi, od devetih zjutraj do večera. Novinarska služba postane tvoje življenje. In tu spoznaš dobre in zanimive ljudi.

Imata kdaj problem s tem, da delata skupaj?

Urša: Ne, nikoli, niti takrat, ko je bil Gregor moj šef, niti zdaj.

Gregor: Morda je bil za Uršo kdaj, ker se ni mogla pritoževati čez šefa. Zdaj, ko sem jaz na Svetu in ona na 24ur, pa sploh ne.

Sta kdaj razmišljala o drugi službi?

Oba: Ne.

Za vsako zvezo velja, da jo je treba hraniti, vzdrževati. Kako vidva to počneta? Kako sobivata?

Gregor: Uršina nosečnost je zame najlepša poglobitev zveze. Sicer pa so bila za naju zelo pomembna potovanja. Ko sva začela, sva šla na Kubo, da bi videla, ali zdrživa skupaj tri tedne. In sva, zlahka. A tudi doma čudovito živiva skupaj. Imava lepo stanovanje, precej stvari počneva skupaj, veliko tudi vsak zase, najina zveza je dobra mešanica vsega.

Hobiji?

Urša: Veliko hobijev, a zadnje mesece ne več, ker mi nosečnost tega ne dovoljuje. Potapljanje, plezanje, karate. Zdaj pa meditiram.

Gregor: Urša se mi je priključila pri potapljanju, no, priznam, jaz se njej pri plezanju raje nisem.

Urša: Takoj na začetku sva si rekla, da si ne bova prepovedovala ničesar, in tega se drživa. Tudi kregava se zelo malokrat in nikoli ne greva spat jezna drug na drugega. 

Kako je videti vajino življenje doma?

Gregor: Vstajam ob petih …

Ojej, zakaj pa?

Gregor: Tako sem se navadil, ko sem bil urednik. Do pol sedmih, ko grem na telovadbo, sem že vse, kar je bilo pomembno, prebral. Vrnem se za zajtrk, ko Urša vstane.

Urša: Zjutraj najprej meditiram, potem pa skupaj zajtrkujeva, ja.

Je to samo obred ali zdrav zajtrk, popotnica v dan?

Gregor: Odkar sem z Uršo, sem začel jesti bolj zdravo, zjutraj kosmiče, čeprav sem vedno govoril, da je to hrana za ptiče. Prej sem jedel salamo in kruh, čokolešnik. Je pa nekakšen obred, skupni vhod v nov dan.

Se mi zdi, da ste shujšali.

Gregor: Ja, res je. Mogoče bolj zdravo življenje pomaga. Zdaj je laže, ker Urša dela zgolj štiri ure, jaz pa sem en teden doma in to je zdaj za naju nov svet. Zvečer imam še hokej, hodim na angleščino, morda je enkrat na teden večer samo za naju. Vikend pa je svet, le najin.

Tolerirata, kar počne drugi?

Urša: Takoj na začetku sva si rekla, da si ne bova prepovedovala ničesar, in tega se drživa. Tudi kregava se zelo malokrat in nikoli ne greva spat jezna drug na drugega. Na Gregorja je sploh težko biti jezen.

Ne trmoglavita?

Oba: Ne.

Kdo kuha?

Gregor: Jaz, ampak Urša kuha bolje. Zame je hrana velika sprostitev. Ko kuham, moram odložiti mobitel, računalnik, navijem muziko, gramofonske plošče pridejo na vrsto.

Kaj pa kuhata? Vegetarijanca najbrž nista?

Urša: Midva sva vsejeda. Hrano imava res rada, domačo in svetovno.

Gregor: Jaz samo vampov ne maram.

Gregor: Ko potujeva, pokusiva vse. Salame v Toskani, hrano na ulici v Aziji. Tudi pečene čričke. Hrustajo, a imajo okus po olju. 

Ne?! Potem tudi Cankarja ne? (Krilatica iz oddaje 50 knjig, ki so nas napisale, Boštjan Napotnik pravi, da otroke z obojim silijo prezgodaj).

Gregor: Ne, malo mi je dolgočasen.

Urša: Jaz pa špinače ne maram. Saj vem, klišejsko.

Gregor: Ampak ko potujeva, pokusiva vse. Salame v Toskani, hrano na ulici v Aziji. Tudi pečene čričke. Hrustajo, a imajo okus po olju.

Kako sta prišla na televizijo?

Urša: Študirala sem novinarstvo in nemščino, ugotovila, da učiteljica ne bom, in šla na RTV. Delala sem jutranja poročila, potem sem bila povabljena na Info TV, a je kmalu propadla, šla sem na Svet, ker sem se hotela od Bojana Travna naučiti, kako delati televizijo. Ne vsebinsko, nove pristope, ki jih je uvajal.

Gregor: Jaz sem hotel biti profesor zgodovine in geografije, pristal pa na geografiji in japonščini. Med študijem sem šel na avdicijo na radio Hit in dobil službo. Doma sem povedal, da ne bom več hodil na faks in da bom novinar, kar ni bilo prav dobro sprejeto. Veliko sem delal na radiu, včasih tudi prespal tam. Potem sem šel na avdicijo za Trenja, bil sprejet kot novinar raziskovalec, kar bi pomenilo, da bi sedel v pisarni, a me to takrat še ni zanimalo in sem odklonil. Ko pa se je začel Svet na Kanalu A, me je poiskal Bojan Traven, prvi urednik, in tam sem bil pravzaprav prvi novinar. Vmes sem se vrnil na radio, a so potrebovali voditelja, ko sta se Lili in Marko zaljubila in sta želela skupaj na dopust. Nekdo je moral vskočiti. Imel sem veliko sreče v življenju.

Ima televizija prihodnost? Kje?

Gregor: Res težko vprašanje, tisti, ki bo prvi vedel odgovor, bo zmagal. Smer, ki se nakazuje, je gotovo Netflix. Tisto, kar boš želel gledati, boš tudi dobil. Nikoli ni bilo toliko programov in različnih vsebin na televiziji, kot jih je danes. Pa še vedno se nekateri pritožujejo. Preživele bodo dobre informativne oddaje, te bomo zmeraj gledali. Ni pa nujno, da jih bomo gledali točno ob šestih ali sedmih, ampak z zamikom ali na priklic. Pa saj se to že dogaja. Vsako leto manj gledalcev gleda ob določeni uri napovedane oddaje. Obstali bodo lastna produkcija, resničnostni šovi, serije, spektakli in šport. Filmov pa na naših televizijah ne bo prav veliko, ker je odkup predrag in gledalcev premalo. Gledali jih bomo na Amazonu, Netflixu, Apple TV. Verjetno se bo veliko spremenilo, za nas novinarje še najmanj, dokler bo pripravljenost vlagati v novinarstvo. To pa moraš, če želiš biti konkurenčen.

Kam nas lahko pripelje instant konzumacija, tudi informacij? Kar sama se vsiljuje primerjava med prehrano in načinom, kako spremljamo informacije. Zadnja raziskava je pokazala, da od instant hrane umre več ljudi kot od kajenja; od instant informiranosti sicer ne bomo umrli, bomo pa nevedni.

Urša: Določene skupine ljudi se že odločajo, da ne gledajo več televizije, ne spremljajo spleta. Najbrž živijo bolj kakovostno. Na drugi strani pa imajo največjo gledanost oddaje, kot so Preverjeno, Inšpektor, Fokus, ki jih novinarji pripravljajo kar nekaj časa, torej ne instant. Ti dve skrajnosti: instant in poglobljeno novinarstvo se vedno tepeta.

Urša: Ko sem prišla v to hišo, sem se odločila, da s sodelavci ne bom hodila na zmenke. In nisem. Ko sva z Gregorjem začela zvezo, sva hitro ugotovila, da gre zares, da to ni samo pisarniška zgodba. Je bilo pa stresno in sporno za nekatere sodelavce, a so mi to povedali šele kasneje.  

Ko urejate oddajo ali pripravljate prispevek, katera merila upoštevate, da bi bila prispevek in oddaja gledana?

Urša: To je skrivnost, ki je še nisem povsem usvojila. Z leti sem se naučila obrti, dodala pa še svoj pogled, znanje, zanimanje in potem kar gre. Vedno se trudim, da je končni izdelek kar najboljši: da ima odgovore z vseh strani in da slika pripoveduje zgodbo.

Ko pripravljate prispevek o določeni temi, kaj vas zanima poleg odgovorov na vseh pet klasičnih novinarskih vprašanj?

Urša: Ja, ta so pač osnova poročanja. Zdaj, ko se ukvarjam s socialnimi temami, Verigo dobrih ljudi, pa mislim, da je najpomembnejša empatija. Ko na terenu slišiš in vidiš stiske ljudi, jih moraš drugim samo prenesti.

Gregor: Ko pride največ gledalcev pred ekran, delaš tak vsebinski sendvič, različne vsebine torej, in se trudiš, da je vsaka zgodba dobra zgodba. Če izgubiš gledalce pri eni, upaš, da bodo počakali na novo.

Ste kot urednik kdaj zavrnili prispevek?

Gregor: O ja, posebno proti koncu urednikovanja, ko je bilo tudi novinarjev in prispevkov dovolj, da si lahko izbiral. Zavračali smo socialne zgodbe, ki niso bile v resnici take, kot so nam jih predstavili, ali pa bi z objavo naredili več škode kot koristi, sosedske spore, ki so bili preveč bizarni. Ne da sem zavrnil prispevek, včasih smo upali, da zgodba je, pa se izkaže, da je ni. In potem je pač ni. Vsebine smo vedno imeli dovolj.

Je medijska krajina krajina zgodb?

Urša: Mislim, da je, ker lahko vsako vsebino najlaže predstaviš z zgodbami.

Gregor: Vse je zgodba, le narediti jo moraš.

Kdo je dober novinar? Katere so njegove lastnosti?

Urša: Na področju sociale, kjer trenutno delam, je to v prvi vrsti empatija. In potem natančnost, točnost, radovednost, vztrajnost, zagrizenost, preverjanje, resnicoljubnost in neke vrste neuklonljivost.

Gregor: Vedno sem trdil, da moraš, ko greš v studio, dati vse od sebe. Saj vem, sliši se brezzvezno, ampak v studiu moraš uživati. Zgodi se ti, da si utrujen, odsoten, in to gledalci opazijo. Vedno moraš biti pri stvari, delo ti mora biti všeč. 

Kakšen pa je dober voditelj?

Gregor: Vedno sem trdil, da moraš, ko greš v studio, dati vse od sebe. Saj vem, sliši se brezzvezno, ampak v studiu moraš uživati. Zgodi se ti, da si utrujen, odsoten, in to gledalci opazijo. Vedno moraš biti pri stvari, delo ti mora biti všeč. Če si tak, kot si, so te takega navajeni. Pomagajo izkušnje, dlje si na ekranu, bolje je zate in za gledalce. Če si bil najprej radijski napovedovalec, je pa sploh dobro. Na radiu govoriš, na televiziji pa bereš. In če gre kaj narobe, moraš govoriti, o tem nimaš nič napisanega. In take okoliščine so meni najbolj všeč.

Mislita, da sta popularna?

Urša: Ne, ne. Tudi te besede ne bi nikoli uporabila.

Gregor: Ne, popularen je bil Slavko Bobovnik, pa Darja Zgonc in Edi Pucer. Sva pa znana. Končno sva vsak večer v dnevnih sobah.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE