Prof. dr. Uroš Ahčan

V medicini ni prostora za supermena

Vsak, še najbolj povprečen dan izjemnega kirurga dr. Uroša Ahčana, predstojnika oddelka za plastično, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo v UKC Ljubljana, je zagotovo nadpovprečen. Drugače ne more biti, kako bi sicer prvi na svetu razvil in izvedel mikrokirurško tehniko rekonstrukcije dojk s 3D-modelom? Vmes je predaval na medicinski fakulteti, učil študente šivov z nitko debeline lasu, preletaval države na poti do svetovnih kongresov, operiral nešteto pacientk in pacientov v domovini in tujini, objavljal znanstvena dela, pisal knjige. Da o popolni rekonstrukciji nosu niti ne govorimo. To je že domena genialnosti. Je kje še kaj prostora za iskanje smisla v življenju?

Kaj smiselnega ste danes počeli, dr. Ahčan?

Izbral sem si poklic, ki mi na moje veselje in srečo omogoča veliko smiselnega početja, v ekstremnih primerih celo vračanje smisla življenja drugim ljudem, kar pa je največ, kar lahko človek doseže. Morda pa bo kaj smiselnega tudi v tem kratkem intervjuju.

Ne verjamem v Boga in si pogosto rečem, »pouzdaj se use i u svoje kljuse«, vzemi vajeti v svoje roke, toda v nekaterih okoliščinah si rečem, »ima boga«. 

Ali ste se v življenju pogosto spraševali, kaj je njegov smisel? Vas je to mučilo? Kako se spominjate tega obdobja ali obdobij, če jih je več?

Ne, nisem se pogosto spraševal o smislu življenja. Ni me mučilo in teh obdobij se ne spominjam prav živo. Vse pogosteje pa se sprašujem o smiselnosti posameznih odločitev, preureditvi kultur in spremembah načina življenja. Tisti, ki se sprašujejo o smislu življenja, se v naslednjem koraku tudi o samomoru, kar meni pomeni predajo in poraz, to pa preziram. Na življenje gledam kot na priložnost in darilo. Kar se nam zdi smisel življenja pri 20, je lahko morda pri 50 retrospektivno gledano smešno, pri 80 pa mogoče celo bizarno. Je pa bolnišnica ustanova, kjer se veliko govori o življenju in smislu, v različnih besednih zvezah.



No, iskanje smisla ne vodi nujno h koncu življenja, lahko le poglablja njegovo doživljanje.

Jasno, da pridejo trenutki, ko se zaradi velikih želja rešiti, česar se rešiti ne da, sprašuješ, a ne o smiselnosti življenja, ampak o smiselnosti določenega početja. Ko se ti v misli prikrade Sizif, ki vali skalo po strmem pobočju, ali v ušesih zvenijo Gibonnijevi verzi »Ja nemam više želja, ja nemam više slabosti« (Nimam več želja, nimam več šibkosti, op. p.), skratka bolj je to vprašanje svobode, bolj je vprašanje, kdo je gospodar tvojega časa. In če nisi gospodar svojega časa, ti je ta del življenja lahko ukraden. Mislim, da nikomur ni dovolj, da samo živi, in nihče se prostovoljno ne bi odločil, da bi samo živel. K temu ga privedejo različne okoliščine, genetika, vzgoja, ambicioznost, lastne sposobnosti. Lahko pa so startni položaji zelo različni, nekateri startajo tik pod vrhom, drugi v veliki globeli, pomanjkljivo opremljeni in telesno šibki, in če bi njih iz globeli prestavili tik pod vrh, bi bili morda na vrhu še hitreje in presenetili – navdušili.

Mednarodna zdravniška skupnost vas pozna po izjemnih dosežkih, po vsem svetu vas vabijo na predavanja in operacije. Človek vašega kova, ki ga tako zanimajo meje in posega vanje, je najbrž moral preizkusiti marsikaj, da bi spoznal svoje. Kje, kako? Tudi v operacijskih dvoranah?

Vse življenje spoznavaš samega sebe v različnih okoliščinah, vsekakor pa je, ko si letvico in cilj postaviš više, pot do cilja strmejša, napornejša, z več pastmi in ugankami. Vendar pa medicina ni pravi poligon za preizkušanje lastnih meja. V njej ni prostora za supermena, ampak za dobro uigrane ekipe, ki opravijo delo po natančno načrtovanih postopkih, po predhodni vizualizaciji in rezervnih načrtih v primeru presenečenj na poti. Vsak korak mora biti zelo dobro premišljen. Jasno pa je, da se nabor ukrepov povečuje z modrostjo.

Res je, da se operacije že opravljajo na zarodkih v maternici, kjer po posegu ni brazgotin, vendar so to zgolj manjši posegi, ki pa lahko pomembno prispevajo k pravilnemu razvoju zarodka. Bistveno več pričakujem od preventive in zgodnjega odkrivanja bolezni. 

Pravite, da medicina ni ravno teren, kjer bi preizkušali svoje meje. Kje pa ste jih, s kom ste jih oziroma kako ste spoznavali, kaj vse želite, zmorete? Lahko mi rečete tudi, da jih niste.

Jasno, da sem jih, in vsakodnevno jih. Že med študijem z nepretrganim učenjem, med specializacijo z nepretrganimi večdnevnimi dežurstvi, pri zapletenih operacijah in reševanju zapletov, pri potovanjih na kongresih na več koncev in vsak dan, kjer sem v več vzporednih svetovih, kjer pri določenih opravilih razmišljam o drugi, tretji, četrti obveznosti, kjer je tudi čas pred semaforjem in na stranišču večkratno izkoriščen. (nasmeh) Meje pa so tako telesne kot duševne, umske in za vse je potreben trening, ki ti omogoča više, dlje, hitreje, zelo malo je naključij.

Verjamete v Boga? Ali le vase, v učenje, trdo delo? Ste imeli kdaj preblisk, ko ste videli, da ... človek obrača, Bog obrne?

Ne verjamem v Boga in si pogosto rečem, »pouzdaj se use i u svoje kljuse«, vzemi vajeti v svoje roke, toda v nekaterih okoliščinah si rečem, »ima boga«.

Kako smiselno je po vašem v medicini ves čas presegati, rušiti meje, kar vse? Pred časom ste mi rekli, da se kirurgija giblje v smer, ko bo lahko že na zarodku odpravila t. i. napake.

Razvoj v medicini mora temeljiti na raziskavah in preverljivih podatkih; včasih so novosti prihajale od raziskovalcev v laboratoriju, danes prevladujejo novosti v industriji. Res je, da se operacije že opravljajo na zarodkih v maternici, kjer po posegu ni brazgotin, vendar so to zgolj manjši posegi, ki pa lahko pomembno prispevajo k pravilnemu razvoju zarodka. Bistveno več pričakujem od preventive in zgodnjega odkrivanja bolezni. Znani kirurg William Stewart Halsted je pred stoletjem operiral tumorje na dojki, ki so bili v povprečju večji od limone, danes pa operiramo že netipne lezije ali celo odkrijemo nosilke spremenjenih genov in preventivno odstranimo še zdravo tkivo.



Kaj vas še vedno preseneti ali gane pri delu v operacijski ali v odnosu s pacienti? Najbrž ni vse rutinsko in predvidljivo kljub dolgoletnim bogatim izkušnjam. Če vas nekaj ne bi navdihovalo, ne bi bili podpisani pod toliko znanstvenih objav, strokovnih člankov pa tudi knjig. Knjiga Ko se življenje obrne na glavo, izčrpen sodoben pregled tematike, s katero se danes ukvarja vsaka osma ženska v svetu, rak dojke, je prevedena že v angleški, hrvaški, poljski, turški jezik, pripravlja se prevod v ruščino in italijanščino.

Presenečenj je čedalje manj. Še vedno pa so pozitivna in negativna, tehnično strokovna in v odzivih ljudi. Prevladujejo pozitivna, ko ljudje različno izražajo svojo srečo in veselje, in so negativna, ko majhni brezimni ljudje, prepojeni z negativni čustvi in zavistjo, želijo osvetliti svojo podobo in za masko psevdonima komentirajo in celotno družbeno klimo zavijajo v meglo, temo in smog. Kdor ima iskren namen, se lahko pod svojo izjavo vedno podpiše, doda svojo fotografijo in naslov.

Nekako ne morem mimo lepotnih posegov, čeprav se v luči izjemnih medicinskih dosežkov, katerih avtor ste, ne zdijo tako zelo pomembni. Pa vseeno: ali takšne operacije resnično komu lahko »osmislijo« življenje? Se spomnite kakšnega nepozabnega čustvenega odziva, ki ste mu bili priča ob ženski, moškem, ki je postal lepši, popolnejši?

Ja, zelo veliko je izredno čustvenih reakcij po uspešno končanih estetskih operacijah in zgolj kritike in posmehovanje na daljavo so zelo površni in egoistični, kot bi siti opazoval lačnega, kako je z velikim apetitom, in se mu ob tem posmehoval in pozabil, da je še malo prej, ko je bil sam lačen, jedel z enakim apetitom ali še večjim. Kar pomeni, da nekdo brez telesne motnje ne more vedeti, v kakšnem stanju je oseba, ki estetsko motnjo ima ali ki si želi estetske popravke. Jasno je, da govorim o pravi estetski kirurgiji, ki upošteva telesne danosti, uporablja sodobne vrhunske kirurške tehnike in materiale in se izvaja v dobro opremljenih prostorih. Izvajajo pa jih strokovnjaki z večletnimi izkušnjami.
Heden, lastnik največje evropske estetske klinike, je v svoji knjigi nekoč zapisal, naj si vsak zamisli, da si mora zjutraj, ko gre v službo, ne glede na letni čas na glavo povezniti tirolski klobuk z velikim peresom racmana. Podobno se počutijo ljudje z estetsko motnjo, zato so njihovi čustveni odzivi po uspešno izvedenem posegu pričakovani.

Kar se tiče ponudb, je trend v Evropi, da kirurgi zapuščajo klinike in zaradi ogromnega širjenja estetike v arabskih državah odhajajo. Glede kakovosti dela in znanja mikrokirurgije imajo vsi na oddelku obilo možnosti odhoda. Kapitan ne zapusti ladje prvi, velja zame, kaj bo v prihodnosti, pa nihče ne ve. 

Prvi na svetu ste izvedli mikrokirurško tehniko rekonstrukcije dojk s 3D-modelom, iz nje se učijo kirurgi po vsem svetu. Enako ste letos svet kirurgije pretresli s popolno rekonstrukcijo nosu iz lastnega tkiva pacientke. Mlajše kirurge ste naučili šivati z mikroskopsko majhnimi šivi. Kako sprejemate napake v življenju, svoje ali soljudi, dr. Ahčan?

Napake so normalen pojav vseh aktivnosti, treba jih je sprejeti z iskrenostjo in vzporedno iskati rešitve. Napake so tudi del razvoja, zorenja, napredka.

Na katera vprašanja trenutno iščete odgovore, strokovne ali življenjske, v katero smer raziskovalnega razvoja greste, kaj vas zanima, nove možnosti, priložnosti, dosežki?

Kako ujeti več dnevne svetlobe, svobode brez telefona in več megabitov dražljajev na minuto, kako se umiriti in nameniti več časa sebi za telo in dušo, športno aktivnost, knjigo, predstavo, koncert. »Bust« miru (iz angleške besede boost – pospešek, povečanje, op. p.) in tišine, prevetritev, to je nujno za nove iskre, ideje.

Kaj vse doživljate kot strasten ribič, da vas tako vleče tja, ob vode? Da čakate na ribji trzljaj ure in ure?

Zelo redko sem ure in ure čakal na trzljaj ribe, moj glavni hobi je bilo muharjenje, kar pomeni sprehod v visokih neoprenskih škornjih po neokrnjeni naravi, v tišini, v spremljavi petja ptic, opazovanju žuželk in navad rib, tako da je vedno bila neke vrste akcija. Pa tudi čakanje na trzljaj rib omogoča veliko miselnih tokov, ki se prelivajo po možganih, nove ideje, pogovor s seboj. Kar nekdo naredi na koncertu, na nogometni tekmi ali v spovednici, drugi v naravi. Vsi pa potrebujemo svoje ventile. V zadnjem času imam za to sprostitev vedno manj časa, zato izkoristim vsako priložnost na morju za podvodni ribolov, ribolov na vdih, kjer je še večji neposreden stik z naravo in priložnost za kulinarični užitek, ki ga nimajo na voljo niti okronane glave sveta.


Foto: Blaž Samec


Je res, da so vam ponudili dobro delovno mesto v Kuvajtu pa na Danskem in v Katarju, in se zaradi velike odgovornosti do svojega oddelka na UKC in do slovenskih pacientov za to niste odločili? Torej korenine štejejo? Tudi pripadnost?

Kar se tiče ponudb, je trend v Evropi, da kirurgi zapuščajo klinike in zaradi ogromnega širjenja estetike v arabskih državah odhajajo. Glede kakovosti dela in znanja mikrokirurgije imajo vsi na oddelku obilo možnosti odhoda. Kapitan ne zapusti ladje prvi, velja zame, kaj bo v prihodnosti, pa nihče ne ve. (Se skrivnostno nasmehne.)

Je imeti družino po vašem dojemanju dovolj velik smisel življenja? Ali je to izgovor, sprenevedanje? Sprašujem, ker je toliko nezadovoljstva in razhodov v družinah.

Zgolj imeti družino ne pomeni prav veliko. Lahko pa je najmočnejša celica, kjer vsi člani lahko le dobivajo, po drugi strani pa je vedno več družin, ki tudi pod pritiskom družbe in multinacionalk padejo v vrtinec nesoglasja, ki pa jemlje ogromno energije, otrokom mladost, odraslim nasmeh. In na tem področju so se v zadnjih desetletjih zgodile ogromne spremembe, saj družine niso več oče, mama in dva otroka, kar najprej pride na misel človeku pri 50. s staro slovensko vzgojo, ampak je danes definicija družine zelo široka in ob tem tudi vsi s tem povezani problemi in prednosti. Kot sem že omenil, pa so bistveni svoboda, odgovornost in zaupanje. V mojih očeh je uspešna družina tista, ki zvečer sede za mizo in večerni debatni krožek popestri z lastnimi izkušnjami dneva, pozitivnimi in negativnimi novicami, šalami, domislicami in idejami.

Trenutno je moje telo zdravo in mi omogoča, da življenje osmislim drugače kot tisti, ki nimajo te sreče. Zdravo trenirano telo lahko omogoča več dejavnosti. Dejstvo pa je, da ga je treba tudi izkoristiti in da ni pogoj smisla življenja.  

Na koncu vas – ki ste z umom posegli daleč čez obzorje povprečja, z rokami izvajate nepojmljivo in ki še vedno živite z nogami na tleh – še vprašam: koliko imata skupnega zdrava kmečka pamet in smisel življenja? Koliko imata skupnega filozofija in smisel življenja? Koliko imata skupnega telo in smisel življenja?

Zdrava kmečka pamet lahko kdaj osmisli življenje, s filozofijo pa lahko osmislimo tudi nesmiselne aktivnosti svojega življenja. Na to vprašanje zelo težko odgovorim. Trenutno je moje telo zdravo in mi omogoča, da življenje osmislim drugače kot tisti, ki nimajo te sreče. Zdravo trenirano telo lahko omogoča več dejavnosti. Dejstvo pa je, da ga je treba tudi izkoristiti in da ni pogoj smisla življenja, to nam dokazujejo že slovenski prvak plavalec na paraolimpijskih igrah, invalidi, ki se vzpenjajo na najvišje gore sveta, in drugi ljudje, ki z zdravim umom in poškodovanim telesom počnejo čudeže.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE