Udeleženec 
si diagnozo postavi sam

Pomoč z umetnostjo je precej sveže področje v Sloveniji. Kakšen je odziv Slovencev na vaše delavnice intuitivnega izražanja?

Področje ni poznano, zato prva srečanja vedno izvedem kot predstavitvena, brezplačna. Posameznik tako pridobi informacije o načinu dela in sam presodi, ali bi mu srečanja, skupina in mentor ugajali. V Sloveniji se zelo veliko učimo od Dancev, Nizozemcev in Fincev, saj je njihov sistem šolstva precej bolj odprt v tem, da dajo večji poudarek na umetniška področja; na vse, kar je naravno človeku in kar vidimo že pri otrocih. Vsak riše, vsak se giba, vsak poje. Pomoč z umetnostjo pri starejših to naravno delovanje znova izzove.

Pomoč z umetnostjo torej ne pomeni nujno le izražanja z risanjem in slikanjem?

Pomoč z umetnostjo lahko zajema prav vse umetniške zvrsti, a največkrat govorimo o treh osnovnih področjih delovanja: likovnem, glasbenem in dramsko-gibalnem. Sama izvajam delavnice Komunikacija z barvo, na katerih prek intuitivnega likovnega izražanja posameznik v svojem izdelku zazna bistvo, ki je neodvisno od razumskega razčlenjevanja. Nikakor to niso slikarske delavnice, na katerih bi se učili risanja. Uporabljamo enak material, a z drugim, bolj usmerjenim namenom.

Velikokrat so udeleženci presenečeni nad svojim izdelkom, saj pove več, kot bi sami lahko povedali z besedami. 

Ste se tudi sami v procesih osebnostne rasti srečevali z izzivi, pri katerih vam je umetnost pomagala?

Kot akademska slikarka sem imela največ težav opustiti likovna in estetska pravila in se prepustiti intuiciji. Izklopiti razum in zgolj slikati. Zato razumem, da je na delavnicah najteže tistim, ki imajo predznanje v slikanju, čeprav se vsem drugim zdi, da so v prednosti. Sama sem se udeležila številnih krajših in daljših procesov in že po prvi delavnici mi je bilo jasno, da je to način dela, ki je tako naraven, da ga želim predajati naprej. 

Kako se pomoč z likovno umetnostjo razlikuje od drugih vrst pomoči in delavnic osebnostnega razvoja?

Gre predvsem za neverbalno komunikacijo in velikokrat so udeleženci presenečeni nad svojim izdelkom, saj pove več, kot bi sami lahko povedali z besedami. Gre za t. i. triangulacijo, komunikacijo med udeležencem, mentorjem in izdelkom. Pri skupinah sta tu še dinamika skupine in komunikacija med posamezniki. Pri pomoči z likovno umetnostjo v nasprotju z drugimi vrstami pomoči in osebnostnega razvoja »analizo« likovnega dela in njen pomen predstavi uporabnik, in ne terapevt mentor. Ta uporabnika zgolj spodbuja k poglobljenemu opazovanju dela in celotnega procesa nastajanja. Z nalogami in raznovrstnim materialom mu daje možnost, da pride samostojno do novih spoznanj o sebi. Sama rada rečem, da si na naših srečanjih uporabnik diagnozo postavi sam. Seveda pa je pri ljudeh s težjo psihično motnjo potrebna tudi psihiatrična pomoč, umetnostna terapija pa je lahko njen močni podporni del. 

Vsaka barva je zgodba zase in sama močno verjamem v njihovo moč. A do simbolnega pomena se lahko zares dokoplje zgolj vsak zase. 

Govorili ste o triangulaciji, kar pomeni, da je izdelek medij, skozi katerega komuniciramo. Bi svoje delavnice priporočili ljudem, ki imajo težave pri izražanju čustev in komuniciranju?

Na delavnicah so dobrodošli vsi, res pa je, da jih še posebej priporočam tistim, ki teže govorijo pred skupino ali o osebnih temah, pa si tega želijo. Komunikacija na srečanjih je namreč sproščena, saj se pogovarjamo o izdelku, in ne neposredno o posamezniku, če on tega ne želi. Pomembno je poudariti tudi, da likovno predznanje ni potrebno, saj je bolj kot izdelek pomemben proces ustvarjanja. Vaje same so vodene tako, da je pomembna pot, ne cilj. Če v procesu uživaš, je izdelek lep, in čeprav ni umetniško delo, tistemu, ki ga je ustvaril, ogromno pomeni.

Katere pozitivne učinke še prinese ustvarjanje na vaših delavnicah?

Na srečanjih se dogaja proces globokega notranjega učenja, ki je izjemno intenzivno. Posameznik ozavesti in izrazi svoja čustva, lahko izrazi tudi tisto, česar z besedami ne zna ali ne zmore, okrepi komunikacijo, krepi svojo kreativnost in domišljijo ter osebnostno raste. Najbolj pomembno je, da uvidi, da je njegovo delo pomembno, da se počuti varnega ter da bo časa na delavnici vedno dovolj za vsakogar, tudi zanj, ne glede na to, ali želi izdelek le pokazati ali tudi komentirati. Z risbo velikokrat sam sebi pove stvari, ki si jih sicer ne bi, kar je velik korak za vsakogar od nas. Srečanja so vedno pripravljena tako, da so zabavna, poučna, kar se tiče uporabljenega materiala, ravno prav dolga in raznovrstna. Če nič drugega, posamezniku poživijo dan. 

Energetsko vrednost barv dokazujejo tudi slepi, saj raziskave potrjujejo, da jih nekateri razpoznavajo brez vida.  

Zadnje čase so precej priljubljene pobarvanke za odrasle. Bi lahko rekli, da gre tudi tukaj za podiranje stereotipa, da je barvanje samo za otroke?

Seveda! Barvanje naj bi bila dejavnost, ki jo prerasteš. Tako kot ples in petje, za katera velja, da sploh nimata pomena, če se s tem ne ukvarjaš profesionalno oziroma nisi v teh disciplinah nadpovprečno uspešen. Pa so barvanje, ples, petje povsem naravni. Že majhen otrok vse to počne brez učenja. Odrasle je drugače od otrok ponavadi strah rezultata in odziva okolice. V teh primerih so pobarvanke odlično začetno orodje. Ker so motivi določeni in vnaprej izrisani, z njimi ne bomo dosegli vrhunca svoje ustvarjalnosti, bo pa barvanje vsekakor meditativno dejanje, ki sprošča in premaguje strah pred barvicami. 

Ko govorimo o barvah, se seveda težko izognemo njihovi simboliki. Vsaka naj bi imela določen vpliv na naše zdravje in razpoloženje. Kaj menite o tem?

Vsaka barva je zgodba zase in tudi sama močno verjamem v njihovo moč. A do simbolnega pomena se lahko zares dokoplje zgolj vsak zase. Rdeča je nazoren primer, pri katerem teorija enkrat razlaga, da jo uporabljajo agresivni ljudje, drugič, da jo uporabljajo tisti, ki jim primanjkuje energije. Na koncu je vedno posameznikova osebna zgodba, ki velikokrat ponuja popolnoma drugačno razlago. Enako črna barva, ki lahko pomeni ščit. To se vidi v najstniškem obdobju, ki je zelo intenzivno. Če želimo takrat najstnika razgaliti oziroma prepričati, da se oblači v druge barve, lahko naredimo več škode kot koristi. Energetsko vrednost barv dokazujejo tudi slepi, saj raziskave potrjujejo, da jih nekateri razpoznavajo brez vida. Zagotovo niso samo oči tiste, ki jih zaznavajo, zato je pomembno, da pomena barv ne posplošujemo, ampak jih obravnavamo za posameznika in z njim, ter da si dopustimo možnost, da na vsakogar delujejo drugače. 

Kakšne so vaše ugotovitve po sedanjem delu z ljudmi? Kakšni ljudje najpogosteje prihajajo na delavnice in kaj je njihov cilj?

Skupni lastnosti večine udeležencev sta naklonjenost do likovnega izražanja in želja po spremembi. V večini so udeleženke ženskega spola, z različnimi interesi in zelo različnih starosti. Kar se tiče rezultatov, so zelo dobri in najhitreje vidni pri kolektivih, kjer je zaradi nepretočne komunikacije veliko nesoglasij. Največkrat to vidim v vrtcih in šolah, kjer potrebujejo ogromno vsakodnevnega sodelovanja, a razen na obveznih sestankih nimajo priložnosti, da bi se med seboj zares spoznali in sprejeli. Ko gre za posamezne udeležence, pridejo spremembe kasneje, saj so teme in naloge bolj osebne in se je z njimi teže soočati.