Vera Haliti

Tudi Albanke si želijo sprememb

Kako je mogoče, da v Sloveniji že vrsto let živijo ženske, ki se pri zdravniku zaradi neznanja slovenščine ne morejo pogovoriti? Albanka Vera Haliti, ki živi v Sloveniji že skorajda četrt stoletja, pozna nekaj odgovorov na to temo, ker je sodna tolmačka iz albanščine in medkulturna mediatorka, ki sodeluje tudi pri programu socialne aktivacije Albank.

V Velenju so pred kratkim javno opozorili na problem Albank, ki živijo tu, a so zaradi neznanja slovenščine popolnoma izolirane. Je to v resnici velik problem?
Je, toda pojavil se ni danes, ampak obstaja že dlje. Albanci so že desetletja v Sloveniji. Je pa res, da se je povečal v zadnjih letih, ko so začele v Slovenijo prihajati žene zaradi združitve družin. Najprej so prišli sem moški s trebuhom za kruhom, potem pa so se družine začele združevati. Zato je teh žensk več. Problem je seveda v tem, da so vse dneve same doma, ker moški delajo. Ženske, ki so tu, imajo kolegice, prijateljice in znanke, vendar je ponavadi tako, da tudi te ne obvladajo slovenskega jezika dovolj. Potem pa je težava, ko je treba k zdravniku. Takrat potrebujejo nekoga, da jim prevaja. In najslabše je, ko prevajajo njihovi otroci.

Zakaj se vam zdi slabo, če otroci pomagajo?
Če gre mama k zdravniku, ne bo zdravnik povedal nič lepega. Včasih izvedo grozne diagnoze, ki jih mora prevajati otrok. Pa tudi sicer on ne pozna terminologije in nima take širine, kot jo ima odrasli. In ni prav, da mora otrok povedati mami, da ima tako in tako bolezen. Razume, da je nekaj narobe z mamo, in se zanjo boji, kar je hud pritisk nanj.


Sem iz Albanije, ki je bila dalj časa izolirana, saj Albanci najmanj 50 let zaradi vladajočega režima nismo imeli nikakršnega stika s tujim svetom. Toda tudi če je bil vodja Enver Hoxha diktator, je imel sistem svoje prednosti. Ena teh je bila vloga žensk v družbi. Bile so skoraj enakopravne z moškimi. Ženske so bile v pisarnah, na pomembnih funkcijah na univerzah, delale so enako kot moški, če ne rečem, da so delale več kot moški, tudi v treh izmenah.


Ali imate številke, koliko je žensk, ki potrebujejo pomoč pri socializaciji v to okolje?
Po statističnih podatkih ministrstva za notranje zadeve je bilo v Sloveniji na koncu leta 2017 izdanih 17.987 stalnih in začasnih dovoljenj za prebivanje za državljane Kosova. Na prvem mestu so bili državljani Bosne in Hercegovine, za katere je bilo izdanih 66.705 dovoljenj, takoj za njimi so državljani Kosova ter na tretjem in četrtem mestu državljani Srbije s 15.193 dovoljenji in Makedonije z 12.926. Verjetno je največji problem z ženskami, ki govorijo albansko, ker je albanščina tako drugačen jezik od vseh slovanskih.

Vi, ki ste odraščali v Albaniji in 24 let živite v Sloveniji, problem priseljencev, ki ne znajo jezika, poznate že dolgo. Kdaj pa so se ga začele zavedati naše ustanove?
Že pred desetimi leti, ko sem postala sodna tolmačka, je to potrebo zaznala Ljudska univerza Celje, začela sem sodelovati z njimi in še zdaj sodelujem, tudi z drugimi javnimi ustanovami v Celju. Pred tremi leti sem sodelovala pri pilotnem projektu Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kjer so organizirali preventivne preglede v referenčni ambulanti in so vabili ženske in moške. Vabila smo prevedli in napisali, da bo prisotna tudi prevajalka, tako da naj jih ne skrbi sporazumevanje. Zanimivo je, da sem dobila kar nekaj klicev, češ, kaj je zdaj to, ker so se ustrašili, da je kaj narobe z njihovim zdravjem, če jih kličejo v zdravstveni dom. Če nisi vajen vabil na preventivne preglede, se ti to seveda zdi čudno. Potem pa se je izkazalo, da je projekt zelo dober, ker so se pacienti sprostili in nam zaupali.




Ste jim z njim pokazali, da so dobrodošli v tej skupnosti? Da obstajajo?
Dejansko tako. Imeli smo tudi primer, ko se je ženska zjokala in povedala svojo življenjsko zgodbo, polno travm. Kajti nekatere ženske, ki prihajajo s Kosova, imajo travme iz vojne in večina od njih, če ne že vsaka, ima najmanj enega člana družine, ki je bil žrtev vojne, ali pa je bila celo sama žrtev.


Izhajam iz velike družine z osmimi otroki in moja mama je delala v treh izmenah, oče je bil oficir in več od doma kot doma. Mama je skrbela za družino, vzgojo, vse. Že iz tega vzorca sem vedela, da mora ženska enakopravno sodelovati z moškim, ker drugače ne gre.



Imamo opravka z ženskami, ki so slabše izobražene? Je to dodaten problem?

Ne bi jih rada tako označila, a ne morem skrivati dejstva, da prihajajo s podeželja. Tisti, ki so iz mesta, se ponavadi hitreje vključijo v družbo. Moški pridejo sem zaradi dela, ker v svoji državi niso imeli priložnosti. Prihajajo – večinoma – iz manj spodbudnega okolja. To okolje pa ima vzorce, ki jih prineseš s seboj, in ko nimaš dostopa do novih informacij, ponavljaš stare vzorce.

Mislite s tem tudi na vlogo ženske v skupnosti? V Sloveniji si predstavljamo, da so Albanke veliko bolj podrejene kot pri nas?
Zlagala bi se, če bi rekla ne. Na podeželju je močna tradicija in ženske to jemljejo kot nekaj samoumevnega, ker so bile tako naučene, in to prenašajo naprej. Toda ko pridejo v novo okolje, vidijo drugačnost. In si tudi želijo sprememb. Všeč mi je, da jih moški pri tem ne ovirajo, nasprotno, zelo jih podpirajo v tem, da se učijo slovenščine in postanejo samostojne. In to je zelo pomembno.

Koliko let imajo?

To so mlade ženske, med trideset in petdeset, pa tudi mlajše so. V največji stiski so tiste po tridesetem letu. Dodaten problem je namreč v tem, da je bil materni jezik Albancem dlje prepovedan in so se albanščine učili kar doma, saj so jim šole požgali in nad ženskami izvajali hudo spolno nasilje. Preganjani so bili in nagnani s svojih domov.




Kdaj se je to dogajalo?
Ne tako davno, v letih 1989 in 1990. Najhuje je bilo tistih 15 mesecev v letih 1998 in 1999, ko so na Kosovu ubili okoli 10.000 civilistov, polovica teh je bilo žensk in otrok, okoli 20.000 žensk in deklet je bilo posiljenih. Milijon prebivalcev in pol je moralo na silo zapustiti svoje domove, milijon od teh pa je moralo celo zapustiti Kosovo. Materinščina jim je bila dlje prepovedana in ko se je to spremenilo, je bil čas izobraževanja že za njimi. Te stvari je težko reševati za nazaj. Zato imajo nekatere ženske štiri razrede osnovne šole, druge končano osnovno šolo, nekatere sploh nič. Izobraženi – ženske in moški – pa so ostali v domovini ali se odselili v druge razvite države.


Na podeželju je močna tradicija in ženske to jemljejo kot nekaj samoumevnega. Toda ko pridejo v novo okolje, vidijo drugačnost. In si tudi želijo sprememb. Všeč pa mi je, da jih moški pri tem ne ovirajo, nasprotno, zelo jih podpirajo, da se učijo slovenščine in postanejo samostojne. In to je zelo pomembno.


Pred tremi leti ste v Sloveniji zaznali problem, potem ste sodelovali še pri drugem projektu?

Ja, pred tremi leti smo uvedli preventivne preglede v Vojniku in Celju. Ti programi še trajajo, vendar je bil to prvi projekt, da smo sploh začeli delati z albanskimi ženskami, ki so v Sloveniji. Drugi projekt pa je program za socialno aktivacijo albanskih žensk; s prvo skupino smo ga končali februarja. Projekt se je začel lanskega oktobra v štirih mestih po Sloveniji: v Postojni, Mariboru, Celju in Ljubljani. V Celju poteka pri Ljudski univerzi za albansko govoreče ženske, v Ljubljani, na primer, pa so dobili podoben projekt za arabsko govoreče ženske.

Kaj je namen projekta?
Da ženske opolnomočimo, vsestransko informiramo, motiviramo, da se laže približajo trgu dela ali morebiti nadaljnjemu izobraževanju. Kar koli, kar bodo delale na sebi, da se socializirajo in vključijo v to okolje. Naslov programa je socialna aktivacija albansko govorečih žensk.




Kakšne so vaše izkušnje? Vas je kaj presenetilo v dobrem in slabem?
Program traja 14 tednov. V resnici me ni nič presenetilo, ker sem vedela, kaj lahko pričakujem. Ženske, ki se vključijo, imajo slabo samopodobo in zelo malo zaupanja vase, ker so bile naučene, da nimajo posebne vrednosti; da morajo biti mame in gospodinje, da je to njihova naloga. Takšna sta tradicija in vpliv zgodovinskih dejstev. In to jim je samoumevno.
V tem okolju pa same čutijo potrebo, da je lahko še kaj več. Ko se vključijo v program, so negotove, češ, kaj nam lahko da. Vanj se vključijo prek centra za socialno delo, ki jih povabi k sodelovanju, in sodelujejo, ker se bojijo, da bi jim sicer vzeli otroški dodatek. Ne vedo, kaj se bo dogajalo. Ko pa smo začeli, je postalo jasno. Stvari so se same razvijale.

Kaj ste delale?
Začeli smo s predstavitvami v slovenščini, ker je učenje slovenščine ključno. To poudarjajo tudi one – vedno je na prvem mestu učenje jezika, kar je logično. Kolikšen pa je uspeh, je odvisno od številnih dejavnikov. A njihova največja želja je, da se ga naučijo. Pri tem programu smo začeli tako, da jih s sodelavko – je duša od človeka, pa saj pri tem delu moraš biti empatičen in sočuten – nisva morili s slovnico. Večina teh žensk nima osnov maternega knjižnega jezika in torej nimajo na čem graditi. Večinoma delamo s komunikacijskimi vzorci, pomnjenjem na pamet. Vsak dan od ponedeljka do petka od osme do ene ure popoldne smo znanje širile.


Materinščina jim je bila dalj časa prepovedana in ko se je to spremenilo, je bil čas izobraževanja že za njimi. Te stvari je težko reševati za nazaj. Zato imajo nekatere ženske štiri razrede osnovne šole, nekatere končano osnovno šolo, nekatere sploh nič. Izobraženi – ženske in moški – pa so ostali v domovini ali pa so se odselili v druge razvite države.


Ste počele tudi kaj zabavnega?
Saj je bilo zabavno. Ženske so se počutile tako dobro v tem programu, da so bile, ko se je februarja končal, žalostne. Imele smo različne dejavnosti, v katere smo vključevale slovenščino in nove besede, širile smo besedni zaklad in obiskovale različne ustanove, ki so vpete v integracijo žensk. Tam so nam predstavljali svoje programe in dobile so informacije. Obiskali smo grad, tako da so se seznanile tudi s kulturo in zgodovino kraja, kjer živimo. Zanimanje je bilo zelo veliko.
Imele smo tudi predavanje o vzgoji otrok, kar je trajalo dve uri več, kot je bilo predvideno, ker so se odpirala vedno nova vprašanja. Imele smo enotedenski tečaj šivanja, ker je namen programa tudi odkrivanje njihovih močnih področij, da bi ugotovile, da nekaj znajo in da niso le za štedilnik in za reprodukcijo.

Koliko jih je bilo v skupini?
Petnajst žensk, ki so prihajale vsak dan. Vse. Obenem smo jih spodbujali, da so začele iskati rešitve za svojo zaposlitev ali za nadaljevanje izobrazbe. Ena se je vmes zaposlila, druga pa, ki tudi bolje zna slovensko, zdaj enkrat mesečno v Knjižnici Velenje prebira pravljice albanskim otrokom v albanščini, kar je pomembno zaradi približevanja knjižnice otrokom in razvijanja kulture branja. Ena od njih je nostrificirala diplomo, ki jo je dobila na Kosovu, a se ji do sedaj to ni zdelo pomembno.
Vse skupaj pa so ustanovile društvo, česar do tedaj ni bilo. Ženske, ki jih imamo za neizobražene, so to naredile! Kar pa je najbolj pomembno, je, da so postale samozavestne, da gredo same k zdravniku, same se znajdejo s sosedo, same gredo na govorilne ure …




V resnici so začele normalno živeti v tej skupnosti?
To je bil tudi namen. Imeli smo tri nosečnice, ki so vztrajale do konca programa, na njihovo željo smo imeli tudi predavanje zdravnika. Da bi si laže zapomnile to, kar ponavadi potrebuješ pri zdravniku, sem jim napisala komunikacijski vzorec o tem, kako se naročimo, kako poteka pregled in podobno. Potem pa je ravno tista, ki je želela to predavanje, zbolela in pristala v bolnišnici. Tam pa si je pomagala z zvezkom. Sama se je pogovarjala s sestrami, ki so jo poznale že od prej, s pregledov. Sestre so ji čestitale, kako lepo se zna sporazumevati. Rekla je, da ne zna povedati, kakšen občutek je bil, da je bila prvič samostojna, da ni potrebovala nikogar, ker je bila razumljena in jih je razumela. Potem pa so ji pripeljali še neko drugo žensko, ki prav tako ni znala niti besede slovensko, da je prevajala iz albanščine še za njo. In se je čutila še bolj pomembno, kar seveda vpliva tudi na notranje zadovoljstvo, na samozavest, samozavedanje, na podobo o samem sebi.


Vse skupaj so ustanovile društvo, česar do sedaj še ni bilo. Ženske, ki  jih imamo za neizobražene, so to naredile! Kar pa je najbolj pomembno, pa je, da so te ženske postale samozavestne, da gredo same k zdravniku, same se znajdejo s sosedo, same gredo na govorilne ure …



Te ženske razumete tudi zato, ker ste odraščali v Albaniji. Izhajate iz okolja, kjer je vloga ženske precej drugačna kot v Sloveniji?
Tu pa vas moram popraviti. Prihajam iz okolja, ki ima precej podobne razmere, kot so v Sloveniji: oba starša sta delala, otroke sta vzgajala skupaj, vsak je imel svojo odgovornost. Sem iz Albanije, ki je bila dlje izolirana, saj Albanci najmanj 50 let zaradi vladajočega režima nismo imeli nikakršnega stika s tujim svetom. Toda tudi če je bil vodja Enver Hoxha diktator, je imel sistem svoje prednosti. Ena od njih je bila vloga žensk v družbi. Bile so skoraj enakopravne z moškimi. Bile so v pisarnah, na pomembnih funkcijah na univerzah, delale so enako kot moški, če ne rečem, da so delale več, tudi v treh izmenah.
Izhajam iz velike družine z osmimi otroki in moja mama je delala v treh izmenah, oče je bil oficir in več od doma kot doma. Mama je skrbela za družino, vzgojo, vse. Že iz tega vzorca sem vedela, da mora ženska enakopravno sodelovati z moškim, ker drugače ne gre. Je pa res, da so za Albance, ki prihajajo iz Makedonije ali s Kosova, ti vzorci drugačni. Še večja pa je razlika, kot sem že omenila, med podeželjem in mestom.

V Slovenijo ste prišli z osemnajstimi leti zaradi ljubezni. Pravite, da ste se v moža, Albanca in državljana Slovenije, takoj zaljubili in živeli devet srečnih let?
Ja, bil je moja ljubezen. Na prvi pogled. Je pa res, da nisem mogla delovati tako kot zdaj, ko je bil moj mož živ, ker nisem dovolj poznala jezika pa tudi tečajev in zunanjih spodbud takrat ni bilo toliko. A zato danes še toliko bolj razumem ženske, ki prihajajo na naše tečaje.

Po smrti moža ste se morali postaviti na noge?
Takrat sem se morala boriti za preživetje, ker sta bila otroka stara pet in šest let. Zdelo se mi je, da sem kot invalidka, da nisem vedela, ali sem dovolj močna za vzgojo otrok, morala sem narediti vozniški izpit, vpisala sem prekvalifikacijo za predšolsko vzgojo otrok in jo tudi končala. Toda zaposliti se nisem mogla, morda je bil razlog moje takratno znanje slovenščine, morda priimek … kdo ve. A moralo se je zgoditi tako, kot se je, da sem potem šla v prevajalske vode in zdaj delam kot sodna tolmačka in medkulturna mediatorka. Očitno je bila moja usoda, da lahko drugim pomagam.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE