Vaš sin Prem bo kmalu dopolnil eno leto, prosim, zaupajte nam, česa vas je naučil v tem kratkem, a zagotovo pestrem obdobju.

Odlično vprašanje, otrok te namreč nauči marsičesa in človek se spozna v čisto novi luči. Prem me je naučil predvsem novih občutenj, potrpežljivosti in zavedanja, kaj je res pomembno.

Verjetno ste slišali veliko nasvetov in priporočil, kako živeti v nosečnosti in kako ravnati z novorojenčkom, češ, kaj je dobro in kaj slabo? Je bilo od vsega povedanega res kaj koristnega, kar ste potem uporabili v praksi? In kaj je bilo pravzaprav najbolj absurdno, o čemer so vas skušali prepričati?

Oh, nasvetov je vedno malo morje, in klišejskih izjav kot: Eh, še vsaka je rodila, boš pa tudi ti, in potem obstaja venček takšnih še za poporodno obdobje pa vzgojo … Seveda mi jih je veliko prišlo tudi prav, druge sem »vrgla čez ramo«, zato se zares absurdnih niti ne spomnim, a vem, da so bili. Me pa vedno znova osupnejo goreči nasveti o materinstvu in vzgoji, ki jih dobim od kakšne gospodične, ki še niti ni izkusila materinstva. Ne maram tudi sodb o tem, kaj je prav in kaj narobe, če gre za področja, kjer ni absolutnega prav in je to stvar odločitve vsakega starša posebej. 

Nisem vedela, da imam v sebi to, kar sem vedno občudovala pri svoji mami. To, da si pripravljen dati ali pa vzeti življenje, če bi bilo treba. To naredi materinstvo. 

Vidimo, da nič kaj ne komplicirate, že z nekajmesečnim sinkom ste se odpravili na potovanje.

Kdo pravi, da ne kompliciram, veste, kaj vse sem vlačila s seboj!? (smeh) Kaj pa vem, vsak ravna po svoje. Če se nekdo bolje počuti doma, naj ostane doma, če koga srbijo pete, kot so mene, se mi zdi prav, da jih odnese v svet. Poznam pare, ki so dojenčka pri enem mesecu vlekli v Azijo, in pare, ki so otroka šele pri enem letu peljali do morja.

Tudi vi opažate trend, da zdaj že v Sloveniji skušajo nosečnicam pridati status bolnic (do nedavnega je bila nosečnost naravno stanje ženske)?

Vsak se giblje v svojih okvirih udobja in varnosti, ti pa so lahko širši ali ožji. Komu se zdi grozno že, če se zbode s šivalno iglo, po drugi strani pa je lahko ta isti človek že nekajkrat skočil s padalom, medtem ko nekdo drug, ki se boji višine, nosi pirsinge po vsem telesu. Nekatere nosečnice tečejo maratone, druge od dneva ena ne poberejo niti svinčnika s tal. Prav imajo ene in druge, če se le dobro počutijo v svojem početju in ne ogrožajo sebe ali otroka. 

Vzamem si čas tudi zase. Manj, kot bi si morda želela, in več, kot morda lahko druge mamice, saj imam super babi in tašča servis.  

Vračate se na delovno mesto, si predstavljate, kako boste uskladili urnik, ki je pač zelo razgiban?

Uf, to bo res težko, sploh ker imam zelo rada nadzor nad dogajanjem, a ne verjamem, da bo to mogoče. Mi ne ostane drugega, kot da počakam in vidim sproti. Vedno so tu še moj mož, moja mami in moja tašča. Prem je pa itak trpežno dete, dokler ima okoli sebe tiste, ki ga imajo najraje na svetu. In papico. (smeh)

Si še vedno vzamete čas zase ali ste sebe postavili v drugi plan?

Drugi pa tretji ... Ja, verjetno to bolj občutimo starejše mame, 36 let sem bila namreč v prvem planu jaz, jaz in jaz. Ok, pa nekje vmes še moj mož. (smeh) Potem pa se to nekega dne obrne na glavo. Nisem vedela, da imam v sebi to, kar sem vedno občudovala pri svoji mami. To, da si pripravljen dati ali pa vzeti življenje, če bi bilo treba. To naredi materinstvo. Pa vendar se mi zdi, da mora biti mati srečna in zadovoljna, če hoče osrečevati svojega otroka in seveda še moža. Zato ja, si vzamem čas tudi zase. Manj, kot bi si morda želela, in več, kot morda lahko druge mamice, saj imam super babi in tašča servis. (smeh)

Kaj je pravzaprav pravo sporočilo, vodilo, ki ste ga spoznali ob prihodu novega člana v družino?

No, zdaj bom pa jaz podala klišejski nasvet, pravzaprav tri: ob vseh nasvetih in sodbah je treba pri materinstvu poslušati sebe, biti prizanesljiv tudi do otrokovega očeta in nikoli soditi o hipotetičnih okoliščinah in ravnanju. Vsak starš dela po svoje in če ne škodi otroku, dela pravilno.