Tina Bregant: Zanemarjanje otroka je najhujša oblika nasilja

Pediatrinja in fiziatrinja doc. dr. Tina Bergant se z otroki ukvarja že dvajset let. Ker je tudi sama mati trem, pa iz njenih besed poleg strokovnosti veje tudi življenjska modrost.

Kilogram in pol težka želatinozna snov v človeški lobanji se je specialistki pediatrije, specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine ter doktorici nevroloških ved in vodji Familylabovih seminarjev dr. Tini Bregant vedno zdela vznemirljivo zapletena. Ko je med delom v Romuniji spoznala dediščino Ceausecujevega režima – otroke v sirotišnici, sirote –, je pretresena preprosto vedela, da je otroška nevrologija in podpora otrokom v razvoju tisto področje, na katerem lahko kot posameznica naredi največ. V želji vedeti več in tako pomagati bolje je srečala danskega psihoterapevta Jesperja Juula. Odgovore, ki jih je sama zgolj slutila, je imel jasno izoblikovane, zato se je pridružila skupini Familylab. 

Vsak otrok potrebuje ob sebi ljubečo osebo, ki ga vidi takšnega, kakršen v resnici je. Ni nujno, da so to starši. Lahko je babica ali dedek ali mogoče celo kdo drug, recimo učitelj ali učiteljica. Pomembno je, da se mi kot odrasli zavemo pomena svoje prisotnosti. Veste, človekova bližina tudi zdravi. 

Ko ste o zdravem razvoju otrok in mladostnikov govorili v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, ste na začetku predavanja dejali približno tako: »Vsakdo je že hotel spreminjati svet, malokdo pa je pripravljen spreminjati sebe.« Kaj določa naše vedenje in kako so v to zgodbo vključeni človeški možgani?

Ljudje velikokrat pravijo, da na naše delovanje vpliva tisto, kar nosimo v srcu. Metaforično sicer drži, znanstveno pa ne. Naše vedenje in čustva so odsev delovanja naših možganov. Ti so namreč tako kompleksni, da iz njih izvira skoraj vse, zato se v danem trenutku niti ne moremo vesti drugače. Nihče noče biti problematičen, pa vendar vsi poznamo koga, ki je. Zakaj? Ker so se njegovi možgani naučili tako reagirati, ker za takšno vedenje dobi nekaj v zameno. To je lahko pozornost, tudi če se kaže kot jeza in vpitje na tistega, ki se tako vede. Kaj je namreč najhujša kazen za naše možgane? Najhujša kazen za človeka je samica; ko si sam zaprt v majhni jetniški celici. Tudi za nas je najhuje, ko nas ignorirajo, in ne, ko so na nas jezni, čeprav nam tudi takrat ni ravno prijetno. Podobno velja za otroke. S tega stališča je velik del otrok, ki ostajajo sami s svojimi čustvi, morda zaprti v navidezno varnih sobah in za ekrani, zanemarjen. Zanemarjanje je najhujša oblika nasilja in to je danes, ko se delavniki podaljšujejo in so starši odsotni velik del dneva, družinskega zaledja širše družine pa ni, velik problem. 

Najbrž ne govorite več o zanemarjanju otrok denimo s kaznovanjem?

Ne, čeprav se morda kdo spomni »tihih dni«, ko ni želel spregovoriti s partnerjem. Tako ga je kaznoval z odtegnitvijo komunikacije. Mislila sem na otroke, katerih starši so odsotni; delajo od jutra do večera ali so potopljeni v svoj svet, v katerem ni prostora še za otroke. Hkrati imamo danes otroke, ki jih starši ves čas vozijo po dejavnostih, a v resnici nimajo pravega stika z njimi. Kot da živijo v vzporednih svetovih. Nekaj časa smo se zelo zaposleni starši tolažili, da naša odsotnost ni tako huda in da je pomembno, da je čas, ki ga preživljamo z otroki, zares kakovosten. Raziskave so pokazale, da ni ravno tako. Kar nekaj časa, ki ga preživimo z njimi, mora biti skupnega, v tihi prisotnosti. To najlažje ponazorim s časom, ko so starši kuhali kosilo ali doma nekaj delali, otrok pa se je zraven igral. Starši so ga od časa do časa pogledali, ga pohvalili, kaj pokomentirali in otrok se je igral naprej, starši pa so nadaljevali svoje opravilo. Pomembno je, da so bili prisotni. 

V sirotišnicah v Romuniji, pa tudi drugod v Evropi, je bila smrtnost otrok izjemno visoka. Dejansko lahko rečemo, da so zaradi odsotnosti ljubeče osebe umirali, seveda z upoštevanjem različnih dejavnikov, ki jih ni bilo malo, od revščine do bolezni. Vsak otrok namreč potrebuje ob sebi ljubečo osebo, ki ga vidi takšnega, kakršen v resnici je. Ni nujno, da so to starši. Lahko je babica ali dedek ali mogoče celo kdo drug, recimo učitelj ali učiteljica. Pomembno je, da se mi kot odrasli zavemo pomena svoje prisotnosti. Veste, človekova bližina tudi zdravi.

Preberite še: Psihologinja Nina Babič: Otroci danes nimajo sogovornika 

Ampak vrniva se k možganom otrok in mladostnikov in kaj se z njimi dogaja.

Če govoriva o otroških možganih in njihovi razvojni plastičnosti, poznamo tri pomembnejša kritična obdobja, v katerih se določenih stvari naučiš lažje, hitreje, z manjšim vložkom energije. Možgani so v otroštvu pripravljeni na izkušnje in morajo jih biti deležni, da se ustrezno razvijejo. Zato je tako pomembno, da se z otroki ukvarjamo, saj se kasneje teh stvari precej težje priučimo. Prvo obdobje je ključno za razvoj senzorike: to je obdobje zaznav. Razvija se vid; barvni in globinski vid pri novorojenčku še nista razvita. Učimo se poslušanja, tudi tišine. Spoznavamo, kaj za nas pomeni dotik. Za dojenčka morajo biti zato dražljaji umirjeni; potrebuje nežnost, mehkobo in toplino. Dojenček in malček zato nimata kaj početi v hrupnem okolju, v trgovinah in veletrgovskih centrih, saj je to pravi napad na možgane in živčni sistem. 

Sledi obdobje za učenje motorike: prve korake naredijo med devetim in 18. mesecem, večina jih shodi med 12. in 13. mesecem, med petim in sedmim letom pa imajo že razvite zrele osnovne gibalne vzorce. To pomeni, da se ti kasneje ne bodo bistveno spreminjali, razen če otroci ne bodo česa trenirali. Zato morajo biti v tem obdobju deležni vsakodnevnega, raznovrstnega gibanja, kar je pomembno tudi za jezik in govor. Govor namreč ni le kognitivna, temveč je tudi motorična veščina, ki zahteva usklajeno delovanje drobnih mišic obraza in govoril ter usklajenosti med dihanjem in govorom. Krepi se tudi kritično obdobje kognicije, ki ostaja široko odprto za dražljaje vso šolsko dobo. Poleg tega se otrok tedaj uči emotivnega nadzora. Če se do vstopa v šolo ni naučil vsaj v grobem prepoznati in delno obvladovati svojih čustev, bo verjetno kasneje imel tu težave. 

Spomnila bi na to, da opozarjamo na vedenje, in ne kritiziramo otroka. Prav tako mu ne nalagamo odgovornosti ali celo krivde za svoje počutje in vedenje. Ne govorimo, »ti si me razjezil«, ampak prevzamemo odgovornost za svoja čustva. Raje rečemo, »sem se razjezil«. Otrok mora biti za nas dragocen in ga imamo radi samo zato, ker je, in ne zato, ker nas razveseljuje ali nas dela ponosne. Prav tako ne izgubi »vrednosti«, če nas razjezi in se njegovo vedenje ne sklada z našimi pričakovanji. 

Potem pride najstništvo, ko se velikokrat vprašamo, kje ima možgane.

Da, prav najstniki nam nastavljajo ogledalo in preizkušajo, ali smo v svojih besedah in dejanjih odgovorni in avtentični. So tudi izjemno pogumni, a je njihov pogum drugačen kot pri tistih, ki imamo zrele možgane. Najstniki velikokrat ne razmišljajo o posledicah tveganja in ravnajo impulzivno, medtem ko se odrasli posledic zavedamo. Zaradi delovanja svojih možganov so nepredvidljivi, impulzivni, uporniški, a hkrati zelo ustvarjalni. V marsičem so nam lahko velik zgled, saj si upajo biti to, kar so. Nam pa seveda redno povedo, kakšni smo mi. To zna biti za nas odrasle kar naporno. Velikokrat nas tudi ne poslušajo ali se vsaj delajo, da nas ne, so pa zelo pozorni na naše ravnanje. Venomer preverjajo, ali smo še v stiku z njimi. V njihovih možganih namreč vlada neravnovesje med delovanjem nekaterih struktur. Možganska skorja, zlasti prefrontalni reženj, še zori in se intenzivno pregrajuje, zaradi česar je najstnik impulziven, nepredvidljiv; globoke možganske strukture, kot sta na primer amigdali, parni mandljasti jedri, pa želita hitreje, višje in bolje. Ob tem je prisotna še velika hitrost procesiranja, zato najstniki hitro razmišljajo in takoj tudi izrečejo, kar mislijo. Bližajo se vrhuncu telesne moči in so izjemno zdravi. 

Zanimivo je, da podobno vedenje opažamo pri drugih živalskih vrstah, ko vstopijo v puberteto. Antilope, ki so zelo plašne živali, poznajo obdobje, ko so sposobne spontano teči do leva, ga pogledati v oči in hitro pobegniti. To vedenje se ne konča vedno srečno za vse antilope, je pa zelo podobno tveganemu vedenju naših najstnikov. Tvegano vedenje je v najstništvu kritično za razvoj odvisnosti. Takrat so možgani delno že specializirani, nekateri predeli pa še intenzivno zorijo. Njihovo delovanje se oblikuje prav v tej dobi. Jedrce v možganih, ki mu pravimo nukleus akumbens (lat. Nucleus accumbens), sproži dopaminski odgovor hlepenja za dobrinami, ki so na voljo. Včasih ni bilo obilo dobrin; trgovine ni bilo na vsakem vogalu; sladkorja in maščobe v naravi ni prav dosti. Nukleus je nekdaj hlastal za hrano z veliko kalorično vrednostjo, kamor delno sodi tudi alkohol, danes pa hlastamo še za drugimi snovmi in vedenji, ki sprožajo podoben odziv v naših možganih. 

Za otroški razvoj je izjemno škodljivo že strmenje v različne zaslone. To namreč neizogibno pomeni druge pogubne vidike, ki kasneje vplivajo na življenje, tudi na akademsko uspešnost. Zato temeljito premislimo, ali je otrok res »pameten«, ko s prstkom drsi po zaslonu. 

Vseeno so tudi statistike o opitosti mladih v naši državi naravnost porazne.

Drži. Če poznate 16-letnika, ki še ni bil pijan, spada med redkih 15 odstotkov slovenskih mladostnikov, ki niso bili še nikoli opiti. Slovenci namreč popijemo ogromno, v povprečju od devet do 12 litrov čistega alkohola na leto. Ko je kriza, poraba še zraste. Kot vemo, je alkohol učinkovit ubijalec nevronov – možganskih celic, njegova uporaba pa povečuje tveganje za nastanek nekaterih rakov. Vsako pitje alkohola je tvegano. Lahko pa ga uživamo bolj preudarno, vendar to ne velja za nosečnice, doječe mame in mladoletne osebe, katerih možgani še zorijo. Zanje je res bolje, če ga ne pijejo. Na leto imamo v Sloveniji za 147 milijonov evrov stroškov zaradi njega: v to številko prištevamo stroške prometnih nesreč, ciroz, razbitih družin. Če vemo, da ga je kar 40 odstotkov 15-letnikov že pilo v starosti 13 let ali manj in da je verjetnost, da se bo pri teh najstnikih, ki so ga pili že pri 13 letih ali prej, razvila odvisnost, potem verjetno ni treba poudarjati pomena izogibanja alkoholu v najstništvu. Problem vseh zasvojenosti – tako kemičnih kot nekemičnih – je, da spremenijo delovanje možganov in da zelo težko v možganih ponovno vzpostavimo izhodiščno stanje pred zasvojenostjo.

Je torej zasvojenost z igranjem igric na telefonu ali tablici pri otroku za možgane enako pogubna kot vsakodnevno opijanje pri odraslem človeku?

Zasvojenost z igranjem videoigric se je lani uvrstila na uradni seznam bolezni. Igranje videoigric ima v možganih podobne, vendar ne povsem enake posledice kot druga zasvojljiva vedenja, je pa za otroški razvoj izjemno škodljivo že strmenje v različne zaslone. To namreč neizogibno pomeni druge pogubne vidike: pomanjkanje gibanja in spontane igre; otroci imajo več govorno-jezikovnih zaostankov, tudi artikulacijskih motenj; kažejo pomanjkljivo empatijo – sočutje, kar lahko celo izmerimo z različnimi testi in manjšimi volumskimi področji v možganih, ki so ključna za delovanje naštetih funkcij. Manj spijo, izpostavljeni so modri svetlobi, razvijejo nezdrav življenjski slog s povišanimi maščobami v krvi, zvišanim krvnim tlakom, debelostjo; imajo manj ustrezen izvršilni nadzor. To pa so vse dejavniki, ki kasneje vplivajo na življenje, tudi na akademsko uspešnost. Zato temeljito premislimo, ali je otrok res »pameten«, ko s prstkom drsi po zaslonu. Raje ga naučimo sodobno tehnologijo pametno uporabljati – prepoznavati in ustvarjati algoritme, programirati –, ne pa da z njo zapolnimo praznino in hrepenenje po bližini: za družbo in zabavo raje kot tablico povabimo v gibalno igro prijatelja.

Dejavniki, ki so najbolj vplivali na to, da bo otrok dosegel višjo izobrazbo, bo zaposlen, ne bo v zaporu, ne bo razvil škodljivega odvisniškega vedenja in podobno, nikakor niso bile ocene v osnovni šoli. Je bil pa najmočnejši dejavnik delo in pomoč v družini. 

Ali se da vzgojiti uspešnega otroka?

Če bi to vedela, bi bila silno bogata. Obstajajo več desetletij trajajoče raziskave, ki so proučevale vplive na kasnejši otrokov uspeh. Dejavniki, ki so najbolj vplivali na to, da bo dosegel višjo izobrazbo, bo zaposlen, ne bo v zaporu, ne bo razvil škodljivega odvisniškega vedenja in podobno, nikakor niso bile ocene v osnovni šoli. Je bil pa najmočnejši dejavnik delo in pomoč v družini. Koliko je otrok star, da vam lahko pomaga razvrščati nogavice? Dve leti. Koliko je star, ko lahko za vso družino pripravi zajtrk? Sedem let. Da si sam pripravi zajtrk, pa pet. Otroci morajo pomagati doma. Tako se naučijo, da mora biti delo opravljeno, in pridobijo delovne navade. Ni najbolje, če jim starši rečejo, naj se samo učijo in da bodo za vse drugo poskrbeli oni. Če otroci pomagajo, se naučijo, da delo znajo in zmorejo opraviti sami. Kaj to pomeni za samopodobo in samozavest? Veliko. In če vsi v družini sodelujemo in skupaj delamo, se krepi tudi občutek povezanosti. Boljši timski delavci bodo, bolj empatični in samoiniciativni. 

Pomemben dejavnik kasnejšega uspeha so bile tudi družine, v katerih so otroke učili socialnih in čustvenih veščin, na primer vljudnosti in tega, da je treba stvari deliti in si med seboj pomagati. Če se tega v družini niso naučili, so imeli pozneje statistično značilno več težav z zasvojenostjo, tveganim vedenjem, prekrški in kazenskimi postopki. Na tretjem mestu so bili tisti, pri katerih so imeli doma velika pričakovanja. Tu je treba opozoriti, da prevelika pričakovanja lahko otroka tudi uničijo. Če so nerealna, to pomeni, da starši svojega otroka sploh ne poznajo. Otroka moraš najprej dobro poznati in od njega pričakovati majčkeno več, kot zmore; ne preveč in tudi ne premalo. V nasprotnem je to zanj škodljivo. Nikdar pa ne smemo reči, da iz njega nikoli nič ne bo. To je ena od izjemno škodljivih izjav, ki bi jo morali črtati iz svojega govora. 

Na četrtem mestu so bile družine, v katerih so se dobro razumeli in v katerih ni bilo veliko konfliktov; ni bilo zlorab, nasilja, ločitev. Otroci imajo namreč radi oba od staršev, zato ne morejo in ne smejo izbirati med enim ali drugim. Zanje je najpomembnejše močno, varno, ljubeče starševstvo, ki je pravilo in hkrati zdravilo za vse, kar se nam zgodi kasneje v življenju. Ljubezen seveda ni nikoli le tisto, kar sprejemam, ampak tudi, kar dajem. Starši smo tisti, ki ves čas ustvarjamo odnos z otrokom in smo zanj odgovorni. Poleg ljubezni mu omogočimo miselno čvrstost, ustvarjalnost in vzdržljivost z zdravim življenjskim slogom. Moramo se zavedati, da nas otroci prav takrat, ko se ne vedejo v skladu z našimi pričakovanji in vrednotami, preizkušajo v temeljni predpostavki: ali jih imamo zares brezkompromisno radi. To ne pomeni, da odobravamo ali toleriramo takšno vedenje, ampak da kljub neodobravanju vedenja še vedno spoštujemo otroka kot osebo in ga imamo radi.

Kaj bi kot strokovnjakinja in kot mama svetovali staršem, ki si za svoje otroke želijo predvsem, da bi se uspešno spopadli z vsemi izzivi, tudi hudimi, ki jih bo prednje postavilo življenje?

Današnje otroke starši velikokrat vzgajajo v duhu, naj bodo najboljši, najhitrejši, najbolj pametni. Jaz svojim rečem, da je pomembneje, da pridejo s prijatelji skupaj na cilj. Da je bolje, če na cilj tekmovanja s prijateljem ali prijateljico pritečejo peti in šesti, kot da je eden tretji, drugi pa petnajsti. To je pomembnejše od vseh medalj. Če vprašate mene, bi medalje v osnovni in srednji šoli vrgla stran. Naj pridejo na vrsto pozneje, po 15. ali 20. letu. Se spomnite filma Živi, ki je bil posnet po resnični zgodbi, ko je letalo z urugvajskim ragbijevskim moštvom v snežnem metežu strmoglavilo v Andih in je večina potnikov umrla, nekateri pa so vseeno preživeli brez hrane in toplih oblek? Zakaj jim je uspelo? Ker so bili ekipa, v kateri ni bil nihče postavljen nad drugimi; ker so bili prijatelji, ki so držali skupaj. Ker so bili dobro telesno pripravljeni, obenem pa kot športniki sposobni kdaj tudi potrpeti, stisniti zobe. Bili so telesno in psihološko pripravljeni sprejemati poraze, a se nato vedno znova dvigniti. Veste, ni sramota, če padeš. Sramota je, če potem ne vstaneš. In to nas lahko nauči prav vsak malček, ko se uči hoditi. In seveda je pomembno negovati miselno čvrstost: veselje in igrivost, radovednost in hkrati sposobnost prenašanja frustracije, da nečesa ne vem, a vseeno tvegam, se potrudim in vztrajam; če negujem ta rastni potencial, ko so možgani sposobni na težave gledati kot na izzive, ne kot na težave, bom gotovo šel skozi življenje z dvignjeno glavo. Se pa moramo zavedati, da bližnjic ni. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE