Tilen Artač: Ničesar ne pričakujem. Dobim še več, kot si zaslužim

Težko je verjeti, da je to isti človek kot v studiu Radia Ga Ga, na televiziji in odru, kjer se samo pojavi in vzame vso pozornost. V kavarni sedi v kotu tiho in neopazno. Ni nastopač. A ko nastopa, na odru ne vidiš nikogar drugega. Violončelist in imitator Tilen Artač je užitek, ki se ga zajema s polno žlico.

Na poti na intervju sem si še enkrat pogledala nekaj imitacij. Odlični ste. Kaj pa vam morda mama še vedno reče v poduk, uspehu navkljub?

Velikokrat dahne: »Tilen, lepo te prosim, bod' pameten!« (Smeh.)

Mama je tudi »kriva«, da danes igrate čelo, ne pa recimo harmonike, kajne?

Drži. Priznati moram, da ima kar dober okus. (Smeh.) Ko mi je kot otroku predlagala, naj poprimem za violončelo, je, si mislim, močno vlogo igral estetski vidik inštrumenta. Mama je, to že moram priznati, velika estetinja. Ko sem bil majhen, nisem imel pojma, kaj bi igral. Violončelo mi je sčasoma postal zelo všeč. Ob koncu osnovne šole sem se spraševal, ali bi nadaljeval srednjo glasbeno šolo. In sem, ker sem imel na poti res dobre profesorje, ki so mi pomagali odkriti, da je igranje čela – umetnost, glasba na splošno – vendarle nekaj, kar me iskreno zanima. Med študijem sem bil še trdno prepričan, da bo le glasba moje življenje, a sem nato padel v ekipo Radia Ga Ga in hitro doumel, da ima življenje z mano svoje načrte. Ni mi žal. Naučil sem se prepustiti.

Ampak je čelo res podoben ženski! Kot pri čelu, tako pri ženski: bolj se z njo ukvarjaš, več časa ji posvetiš, lepše bo pela.   

Začutiti inštrument je pojem, s katerim glasbeniki pogosto opletate. Kaj pomeni začutiti čelo, še posebno v luči (ne)slavnih primerjav z ženskim telesom?

Res je, da je čelo velikokrat pospremljen z idejo oblike ženskega telesa. Je inštrument z izjemnim razponom. Zelo blizu človeškemu glasu je, zveni zelo naravno. A kaj je tisto, kar te z njim res zbliža? Moj odgovor bo strašansko dolgočasen: Vaditi je treba! In več ko vadiš, bliže sta si. (Smeh.) Res noro, a? Ne morem dojeti, kako je mogoče, da sem se s čelom vedno bolje razumel takrat, ko sem dnevno vadil šest ur namesto ene. (Smeh.) Ampak je čelo res podoben ženski! Kot pri čelu, tako pri ženski: bolj se z njo ukvarjaš, več časa ji posvetiš, lepše bo pela. (Smeh.)

Kanalizirate Ifigenijo s tem partnerskim nasvetom? No, povejte mi več o tem, kakšen odnos imate do ženski fiziognomiji podobnega glasbila. Kje se kaže ljubeče in spoštljivo ravnanje do njega?

Za vsak inštrument je treba skrbeti. Moj čelo je star več kot sto let. Seveda mu namenjam ogromno pozornosti. Menjavam strune, vozim ga na servis, v glavnem dobro skrbim zanj. Drugače ne gre, če si želiš, da deluje brez napak. Ne smemo pozabiti, da je les občutljiva reč; pozimi se vede drugače kot poleti. Tudi strune se višajo, nižajo, potrebuje nenehno prilagajanje. Je živo bitje, tako ga razumem. V avtu ga vedno položim na zadnji sedež tako, da ga obenem pripašem kot otroka. Dejansko se do njega vedem kot do prijatelja.



No, zdaj samo še čakam, da mi zaupate utrinke vajinega globokega dialoga.

Ne ne, ne pogovarjava se. Se jaz kar sam s sabo. Res pa je, da vse razume. Sicer ne odgovarja, a se tudi pritožuje ne. Nikoli ne sodi, čeprav je vedno del mojih čustev. Vse mu je jasno. Zvoki, ki jih oddaja, so vedno v sozvočju z mojim čustvenim stanjem.

Se dekleta, ko vstopijo v odnos z vami, zavedajo, da bodo v odnosu z dvema?

Ne, žal se ne. (Smeh.) Se je že zgodilo, da sem prišel na zmenek z violončelom; moram priznati, da sem bil dekletu takrat bolj všeč, saj veste, umetnik in to. Ko hodim z njim po mestu, velikokrat začutim, da me ljudje prej opazijo. Ko še nisem bil znan, sem si njihove poglede razlagal, da najbrž oddajam nekaj posebnega. No, pa sem se potem hitro spomnil, da imam na hrbtu violončelo in da ima njihova pozornost z mano bore malo. (Smeh.) To se ni spremenilo. Po vseh teh letih čelo še vedno pobere vse poglede. Artač z inštrumentom je neprimerljivo bolj zanimiv kot Artač brez inštrumenta. Včasih zato hodim naokoli samo s karbonsko škatlo. (Smeh.)

Odlično. Učinek brez tveganja, haha. Ko ste bili gost pri Zvezdani, ki jo tudi imitirate, ste večkrat omenili, da imate svoje like radi.

Predvsem Zvezdano. (Smeh.)

Dobro no, ampak res ne verjamem, da imate radi tudi Dimitrija Rupla.

Zanimiv mi je. Ne ljubim ga, jasno. Razen Zvezdane. Njo pa. (Smeh.) Saj ste videli, kako sem se ji odpiral, ko sem bil njen gost. (Smeh.) Dan po tem, ko je bila oddaja predvajana, sem dobil goro pohval in sporočil. Nisem vedel, da jo gleda toliko ljudi, res fascinantno. Biti z njo v studiu je bilo zanimivo tudi zame. Ne zgodi se pogosto, da imaš pred sabo lik, ki ga imitiraš. Podobno se mi je sicer zgodilo z Jožetom Potrebuješem, ko je bil žirant v oddaji Znan obraz ima svoj glas, in Svetlano, h kateri sem na koncu predstave pristopil kot njena imitacija. Ljudje, ki so sposobni stati nasproti svojega imitatorja, se mi zdijo res nekaj posebnega. Spoštujem te lastnosti pri človeku, to odprtost, zavedanje, da moje delo ni norčevanje, temveč nasprotno – poklon. Na srečo se mi še nikoli ni zgodilo, da bi se kdo zaradi mojih imitacij čutil prizadetega, se pritožil in mi očital, da sem žaljiv.

Si, ko opazujete ljudi, v glavi popisujete tančine njihove gestikulacije, podrobnosti govora, take reči?

Ne, nikoli. Ko se lotim nove imitacije, ta nikoli ni rezultat dolgotrajnih priprav, analize. Zgodi se kar sama od sebe. Najbolj zanimivo je, da velikokrat šele pozneje ugotovim, da sem v svojo imitacijo vnesel značilnosti, ki sem jih na imitiranem zavestno prepoznal šele, ko sem jih že začel uporabljati. Ko sem se lotil imitacije Dimitrija Rupla, je vse drugo nastalo iz besede »lejte«. Šele kasneje sem, ko sem ga opazoval, dojel tudi, da jeclja. Do tistega trenutka sem ga imitiral tako, da sem tu in tam tudi jecljal. A tega nisem delal zavestno. Zanimivo, res. Zato velikokrat rečem, da liki imitirajo mene, in ne jaz njih.

Omenili ste, da violončelo najbolje začutite, kadar veliko vadite. Nič mističnega torej. Ste postali tako dober imitator, da lastnosti imitiranega povzemate že podzavestno, ker preprosto veliko »vadite«?

Ne, mislim, da tukaj vzporednice ni mogoče potegniti. Predvsem zato ne, ker tako delam že od prvega dne. Nikoli nisem študiral Svetlane, ampak sem jo začutil takoj. Velikokrat se celo zgodi, da lik ustvarim med oddajo samo. Sašo mi reče, naj poskusim tega ali onega. In ko sem v etru poln adrenalina, poskusim. Vedno nekaj nastane. Like celo oblikujemo med oddajo skupaj. Velikokrat je imitacija nato še boljša, kot je človek v resnici. (Smeh.) Ko oddaja steče v živo, sem povsem buden, poln energije, nikoli ne sprašujem, ali mi bo uspelo. Gremo! Ko me vržejo v vodo, plavam.

Nisem se oblikoval sam. Z njimi sem se. Do konca življenja jim bom hvaležen. Sašo je bil prvi, ki je videl, da se iz mene da kaj narediti. Ni me samo vrgel v ogenj, temveč vame investiral svoj čas, bil moj mentor. Za Saša sem bil nevarna naložba, a se mu je očitno splačala, ker nisem zbezljal.   

Nastopili ste v dokumentarnem filmu o Desi Muck, ki jo štejete za svojo prijateljico. Takisto Svetlano Makarovič. Obe sta zanimivi ženski z jasno izpiljenimi stališči, brezkompromisni v svojem prav. Kaj vam pomeni prijateljevanje z njima?

Sem človek, ki strašansko rad posluša. Ne maram dosti govoriti. Ne berem veliko, zato preprosto moram poslušati zgodbe drugih. (Smeh.) In zgodbe ljudi, ki imajo kaj pametnega povedati, kaj dobrega, tehtnega, so neprecenljive. Večinoma sem v družbi modrih posameznikov in za to, da so me sprejeli medse, sem zelo hvaležen. Kot rečeno, v življenju nisem prebral veliko knjig. Le nekaj. Polovica od njih je Pet prijateljev. (V tistem trenutku mi uide krohot, ki ga je bilo že zelo težko nadzorovati. Tilnovi odgovori so sicer večinoma na zunaj resni in preudarni, a sogovorniku je hitro jasno, da skrivajo tudi veliko neizrečenih šal. Izdajo ga predvsem oči in morda zadrževanje, da ne bi zletel v imitacije, za katere sva se pred intervjujem domenila, da jih ne bo. Hotela sem pogovor le s Tilnom. A v tem trenutku mi je že postalo žal, ker so meje med enim in drugim očitno zabrisane. Tilen ni eden, Tilnov je več.) No, potem še Cankarjev Martin Kačur in Hessejeva Siddharta. (Smeh.) Velikokrat mi rečejo, hja, Tilen, ti pa gotovo vsak dan veliko bereš, da imaš tako dobre imitacije! Kaj pa vem, niti ne, no. (Smeh.) Jaz samo poslušam, kar pride do mene. Da bi vsak dan bral časopise? Saj nimam časa!

Potem niste kot naš aktualni predsednik vlade Šarec, ki je na televiziji vsako jutro prebral vse dnevne časopise?

Oprostite, to se ne da primerjati, on je bil na televiziji redno zaposlen in je imel čas. (Smeh.) No, ampak roko na srce; on je tak človek, da ga vse zanima, ne samo to, kar se aktualnega dogaja, tudi zgodovina!

Se vam, ki ste delali z njim, zdi nenavadno, ko ga vidite v visoki politiki?

Pogrešam ga kot imitatorja, čeprav smo vsi veseli zanj in moramo priznati, da mu gre dobro. Na začetku smo še upali, da je bilo njegovo županovanje samo izlet, s katerega se bo vrnil k nam. Ko je odhajal, je rekel: »Tega ne bom več počel. Grem v politiko.« Nismo verjeli, da misli smrtno resno. Od njega sem se ogromno naučil. Ko sem se začel na Radiu Ga Ga uveljavljati kot imitator, je bil Šarec že prekaljen maček. Do njega sem nemudoma čutil izjemno spoštovanje. Njegove imitacije so neprekosljive. Tista dr. Drnovška prav posebno. Na isto raven spada še Sašev kardinal Rode, Mastnakov dr. France Bučar in Godlerjev Mr. Bean. (Smeh.) To so neverjetno dobre imitacije, ki jih ne moreš ustvariti z vajo, rutino, preprosto v sebi jih moraš imeti, v tebi mora biti nekaj človeka, ki ga imitiraš. Tako kot je v meni tudi nekaj Dimitrija Rupla. Pošlušte, (pove kot Rupel), zato pa sem za kraj intervjuja zbral hotel Union, ki nekako ... No, khmn, prostor zadovolji moje potrebe. Predvsem zato, ker je v bližini vinska klet, a veste, njmn, njmn.

Vrniva se k Svetlani in Desi. Kaj pametnega ste slišali od njiju?

Z Deso sem pogosto v stiku. Včasih jo vprašam za mnenje po oddaji, pri pisanju scenarijev za kakšno rešitev. Velikokrat dobim v odgovor kaj povsem drugega od pričakovanega. Priznam, da iskrene neposrednosti ni vedno najlaže pogoltniti, a jo skušam vzeti za svojo in upoštevati. In presneto, ima prav! Ko se nanjo obrnem v dvomu, kako naj zavijem kakšno šalo, mi vedno pove, kaj bi se njej zdelo najbolje. Včasih sem negotov glede njenega predloga, vendar se na koncu, ko šalo zavijem tako, kot mi je predlagala ona, izkaže, da presneto dobro ve, kaj govori. Izkušnje, znanje, dosežki, rezultati, ki jih sam ne bom dosegel, pa če živim deset življenj, to je res bogastvo! Poleg Dese seveda moram izpostaviti Saša. Vodil me je tako, da mi je dal material, jaz sem naredil iz njega, kar sem znal, on pa ga je nato popravil. Podobno je bilo med študijem violončela; dobil sem nalogo, ki jo je bilo treba preštudirati, vadil sem, potem pa pokazal profesorju, česa sem se naučil. On mi je nato ponudil popravke in napotke, dodal malo soli, poprčka (Dimitrij, dobrodošel nazaj!), rožmarinčka, šetrajčka in nastal je krasen golaž.

Ampak resno, ti ljudje so čarovniki. Znajo! Lepo jih je imeti v telefonskem imeniku. Nisem se oblikoval sam. Z njimi sem se. Do konca življenja jim bom hvaležen. Sašo je bil prvi, ki je videl, da se iz mene da kaj narediti. Ni me samo vrgel v ogenj, temveč vame investiral svoj čas, bil moj mentor. Naj se zgodi kar koli, jaz v tej oddaji bom! Delam tudi na drugih medijih, na Radiu 1, na Pop TV, a na Radiu Ga Ga ostajam, ker sem se v njem rodil. Za Saša sem bil nevarna naložba, a se mu je očitno splačala, ker nisem zbezljal. (Smeh.)

Mladi ste še, a imate kar presenetljivo bero izkušenj. Na kaj ste najbolj ponosni?

Čeprav čutim, da moj čas šele prihaja, so zame največji dokaz, da sem do tega trenutka živel dobro, ljudje, ki jih imam ob sebi. Seveda sem imel lepo otroštvo, seveda se dobro razumem s svojo družino, a prijateljstva, ki sem si jih ustvaril sam, so nekaj neprecenljivega. Vsi so si med sabo različni, ne samo v poklicih, tudi generacijsko in v zanimanjih, a za vse vem, da mi bodo, če bo treba, stali ob strani. Z njimi šele postanem to, kar zares sem. Na televiziji in radiu se držim nazaj, tisti moj pravi smeh privre na plan v njihovi družbi. Od nikogar od njih ničesar ne pričakujem, a dobim, se mi zdi, včasih še več, kot si zaslužim.

Sašo Hribar, prijatelj in mentor: »Tilen Artač je ta trenutek najbolj propulziven estradnik v Sloveniji. Stvari, ki jih počne, počne tako, da so videti enostavne, kot da bi se jih lahko lotil prav vsakdo, kar seveda ni res. V svojem performansu je altruističen in empatičen, like pa je sposoben prilagajati intelektualnemu dometu občinstva.«
Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE