Nekoč smo imeli že na prvi strani spričevala napisane besede Tita: »Prvič. Vaša naloga je, da se učite. Le kdor se uči, bo kaj znal. In le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini.« Ali se vam kot pedagoginji, mami in babici štirih vnukov res zdi prva dolžnost otroka, da nabira znanje, ki koristi domovini?

Prva otrokova pravica je, da ima primerno otroštvo. To pomeni, da je poskrbljeno za njegove osnovne potrebe, to so hrana, voda, obleka, toplota, dom, družina. Nato mora imeti tudi pravico do pridobivanja znanja, prav tako ima pravico, da je poskrbljeno za njegovo zdravje, ter pravico do igre. Igra naj bi bila takšna, da se v njej uči primernih socialnih veščin, spoštovanja sočloveka, upoštevanja drugega mnenja, ne le uveljavljanja svojega prav oziroma predajanja objestnosti, egoizmu.

Nekateri starši so tako zelo ambiciozni, da jim nekaj pomeni le, če njihov otrok dobi priznanje ali medaljo za vrhunske dosežke, s katerimi se potem postavljajo pred drugimi. Otrok pa je lahko popolnoma zlomljen in postane zafrustriran. 

V šolah s predmetnikom in drugimi dejavnostmi ter v športu na splošno zelo poudarjajo oziroma spodbujajo tekmovalnost. Po eni strani je to, da tekmuješ ne le z drugimi, temveč tudi sam s seboj, koristno, nujno, po drugi je dvorezni meč.

Strinjam se z vami, tekmovalnost ima nedvomno dve plati. V najslabšem primeru lahko, kadar otrok ne doseže uspeha, preide v sovraštvo do drugih ali sebe ali pa se razvije oboje. Po drugi strani pa drži, da tudi tekmovalnost žene k doseganju na novo zastavljenih ciljev oziroma k večjim dosežkom, napredovanju.

Verjetno je temeljna težava v tem, če otrok misli, da je nekaj vreden le, ko je v nečem prvi?

Zagotovo. To ni dobro. Vse je odvisno od tega, kakšna je njegova osebnost oziroma v katero smer silijo njegove misli. Včasih so te odvisne tudi od okolja. Nekateri starši so tako zelo ambiciozni, da jim nekaj pomeni le, če njihov otrok dobi priznanje ali medaljo za vrhunske dosežke, s katerimi se potem postavljajo pred drugimi. Otrok pa je lahko popolnoma zlomljen in postane zafrustriran, celo depresiven, ker nikogar ne zanima, kako se v resnici počuti on. Ni vse zlato, kar se sveti.