Vse se je začelo kmalu po vstopu v letu 2015. Ana se spominja, da je občasno čutila manjšo zatrdlino v levi dojki: »A ker je izginjala (vsaj tako se mi je zdelo, verjetno se je samo večala in manjšala), se mi ni zdelo nič resnega.« Poleti, ko je bila na morju, je spet opazila zatrdlino, ki je bila bolj izrazita kot pred meseci, zato se je ob prihodu z morja naročila na pregled. Ker je bil čas dopustov, je bila tudi njena zdravnica odsotna, pregledal jo je mlad zdravnik, na hitro, in jo pomiril z besedami, da ni nič narobe in da gre verjetno le za povečane žleze. »Vseeno sem ga prosila za napotnico za pregled in označil jo jepod številko 3 kot redno. Na vprašanje, ali je v redu, da ni napotnica pod nujno, mi je zagotovil, da ni čakalnih vrst in da gotovo ni nič narobe.«

Ana je dobila datum pregleda v ambulanti za bolezni dojk. Šele čez tri mesece, kar se ji ni zdelo najbolje, a je hitro odmislila vse skupaj. Nato pa … bula je začela rasti, zato je nestrpno čakala na pregled in v glavi že naredila scenarij, da bosta potrebna poseg in odstranitev bule.

»Ob prihodu v ambulanto mi je zdravnica povedala, da nimam dobrih izvidov in da gre za karcinom. Kar nisem vedela, kaj naj jo vprašam. Bila sem v šoku.« 

Klic iz ambulante

Težko pričakovani dan pregleda je novembra 2015 le dočakala in zdravnica ji je prav tako rekla, da gre verjetno za skupek cist, kljub temu pa se je odločila za punkcijo. Rezultat naj bi prejela po pošti. Čez nekaj dni je Ana prejela klic iz ambulante. Sestra jo je prosila, naj se nujno oglasi na posvet k zdravnici. Takrat je vedela, da nekaj ni v redu. »Ob prihodu v ambulanto mi je zdravnica povedala, da nimam dobrih izvidov in da gre za karcinom. Kar nisem vedela, kaj naj jo vprašam. Bila sem v šoku. Zdravnica mi je dala kup napotnic in povedala, da moram naslednje jutro na onkološki inštitut.« In tako se jezačelo Anino zdravljenje, ki je bilo obsežno, dobila je »celotni paket zdravil«.



Najprej operacija

Mastektomija in odstranitev vseh pazdušnih bezgavk na levi strani. Dan po operaciji so bile bolečine kar hude, se spominja Ana, a so v 14 dneh minile. »Z odstranitvijo bezgavk nisem imela težav, sem pa zelo pozorna na levo roko in pazim, da ne dvigujem težkih bremen.« Operaciji so čez slaba dva meseca sledile kemoterapije. Imela je sedem ciklusov. Ker je njen rak HER-2 pozitiven in hormonsko odvisen, je na polovici kemoterapij začela prejemati še biološko zdravilo herceptin – za eno leto. Jemati ga je nehala aprila 2017, medtem ko hormonsko zdravljenje še prejema: enkrat mesečno hormonsko injekcijo in vsak dan hormonske tablete.

»Zdi se mi, da se vse začne vrteti okoli diagnoze, vse povezuješ s tem. Zdaj ko sta minili dve leti, je sicer precej laže, lasje so zrasli, strah se je zmanjšal in življenje teče dalje. Je pa vse drugače.« 

Kovinski okus po kemoterapijah

Vsaka bolnica drugače prenaša kemoterapije. Ana je prvi sklop prenašala slabše kot drugega. »Deset dni po kemoterapiji mi je bilo slabo, imela sem kovinski okus v ustih,« a nasmejana Ana pravi, da ni biloprehudo. Drugi sklop kemoterapij je prejemala skupaj z biološkim zdravilom in jih prenašala brez stranskih učinkov, zato je prejela še dodatno terapijo.

Po končanih terapijah je sledilo tudi 25 obsevanj, ki jih je dobro prenašala, brez opeklin in bolečin, le zelo utrujena je bila. Konec maja 2017 je sledila še druga operacija, dobila je silikonski vsadek. »Operacija je bila uspešna in zelo hitro sem okrevala.«



Diagnoza mi je spremenila začrtano pot

Se življenje po diagnozi spremeni, nas velikokrat vprašajo ljudje. Bolezen nas spremeni, tudi pri Ani je bilo tako: »Življenje se mi je popolnoma spremenilo. Tega, kar je bilo pred diagnozo, se skoraj več ne spomnim. Zdi se mi, da se vse začne vrteti okoli diagnoze, vse povezuješ s tem. Zdaj ko sta minili dve leti, je sicer precej laže, lasje so zrasli, strah se je zmanjšal in življenje teče dalje. Je pa vse drugače, vsak dan.«

»Prav vsak je poskrbel, da mi je bilo laže, in prepričana sem, da sem predvsem zato zdravljenje tako dobro prenesla.« 

Za diagnozo so vedeli le najbližji

Ana je za diagnozo rak dojk povedala le svojim najbližjim. Takšna je bila njena želja. Ni želela tisoč in enega nasveta. Ni želela, da bi se komu smilila. Zdelo se ji je, da bo vse to zanjo napor. »Kupila sem si lasuljo in poskušala živeti normalno.«



Ana je dve leti po diagnozi in za njo je večina zdravljenja, vendar o bolezni ne govori veliko. Le s prijateljicami, ki jih je spoznala med zdravljenjem in ki so se soočale s podobno diagnozo. Kljub izjemni podpori družine pa beseda le redko nanese na diagnozo. Poleg družine je imela veliko podpore na vseh področjih tudi med prijatelji in sodelavci. »Prav vsak je poskrbel, da mi je bilo laže, in prepričana sem, da sem predvsem zato zdravljenje tako dobro prenesla.«

Spoznala je nove prijateljice, mlade punce, ki so se prav tako spopadale z boleznijo kot Ana, in skupaj z njimi je premagovala ovire. Danes pa gre novim podvigom naproti, zaveda se, kako pomembno jeuživati vsak dan in se ne obremenjevati za nepomembne stvari. Ana, uživaj svoje življenje.