Ruska pisateljica

Tatjana Tolstoj: Ljudje bomo vedno za zlorabo

V Ljubljani se je mudila v sklopu festivala Fabula. Avtorica izjemno zanimivega dela Mjausk, katerega naslov je rezultat besedne igre, pripoveduje pa o postapokaliptičnem svetu ljudi, od katerih premnogi živijo s Posledicami, in zbirke esejev Tuja lepota, ki so, kot pravi, njeno življenje; Tatjana Tolstoj je iskriva sogovornica z jasno izrisanimi stališči.

V eseju z naslovom Kvadrat, ki je pred kratkim izšel v zbirki Tuja lepota, se obregnete ob svojo vlogo članice ruskega sklada, ki ga financirajo Američani, »izvedenke za sodobno umetnost«. Zavedate se, da morate denar, ki so vam ga dodelili, porabiti, sicer bodo sklad zaprli. Ta pa hrani premnoge v vaši revni državi, pišete. »Lani smo ga dali slikarju, ki je vzdolž reke razstavil prazne okvirje ... Po vsakem sestanku stopimo na cesto in molče kadimo, ne da bi si gledali v oči. Potem drug drugemu stisnemo roko in se v naglici razidemo.« Zaupajte mi še druge kompromise, ki ste jih neizogibno morali sprejeti v življenju.

Zase težko trdim, da sem sprejela kakšne posebne kompromise. Trudim se vsaj, da jih ne bi. Samo poglejte, kako daleč te znajo pripeljati! Poglejva si gibanje #metoo. Ideja se je izrodila v skrajnosti, ko je moški ožigosan, še preden se mu kar koli dokaže. Moj znanec je recimo nedavno izgubil službo samo zato, ker se je izvedelo, da je pred 20 leti pijan poljubil žensko na službeni zabavi; no, naj dodam, da sta bila pijana oba. Kje je meja? Na eni strani imamo posilstva, nasilje, na drugi strani pa ženske, ki so bile 20 let tiho, medtem pa mirno žele sadove sprejetih kompromisov. Sovražim Weinsteina, a prav tako ne spoštujem žensk, ki so se oglasile šele zdaj, do takrat pa s svojimi odločitvami »mirno« živele.

Čutim, da se družba z najboljšimi nameni samouničuje. Ljubimo ves svet, na stežaj odpiramo vrata. Zapiramo si oči in ušesa. Podobni smo tistim mravljam, ki v svoj dom povabijo sovražnike. 

Vaša družinska intelektualna dediščina je resnično izjemna in družina silno velika. Razkropljeni ste po vsem svetu, mar ne?

Res je. Ravno zato sem se odločila, da bom poskusila najti še vse tiste sorodnike, ki jih niti poznam ne. (Smeh.) Vzorec svoje sline sem poslala v analizo in omogočila možnost, da se moji rezultati delijo s tistimi, ki so podobni mojim. Res zanimivo.

O tem ne dvomim. Vseeno; prostora za zlorabo v komercialne namene je prav tako ogromno, se vam ne zdi?

Seveda! Ne trdim, da so zlorabe nemogoče. Ne pozabite, da bomo pripadniki moderne družbe vedno sposobni najti izgovore in priložnosti za zlorabo drugega. In zloraba se zgodi vedno, kadar je določena stvar za nekoga pomembna. Če pa je zate, kot zame, zgolj zanimivost, je zgodba povsem drugačna. Meni se ne zdi življenjsko pomembno, kje po svetu vse so moji sorodniki, je pa sila zanimivo. Imam namreč veliko družino, razkropljeno po svetu zaradi vojn in revolucij. Seveda pa se lahko vse skupaj obrne zelo drugače. Nedavno sem se mudila v New Yorku, kjer živi sin. Njegova prijateljica je prav tako poslala svoj vzorec sline in dobila izjemno zanimive podatke. Sama je judovskega rodu, kot tudi, kolikor ve, vsa njena družina. In kar naenkrat je med analizo podatkov prebrala, da je eden od njenih ožjih družinskih članov uzbekistanskega rodu. Nemogoče! Po odgovor se je napotila k mami, ali bi morda ona vedela, ali imajo v družini koga uzbekistanskega rodu. Mama je dolgo tuhtala, nato pa se spomnila na zgodbo, ki ji jo je nekoč povedala njena mama. Namreč; med vojno je bila deportirana v Uzbekistan. Ker je bila pred koncem nosečnosti, je rodila prav tam. Med porodom so ji zatrjevali, da je njeno dete umrlo. Skrušena se je sčasoma lahko vrnila domov, vojna je divjala, žalovala je, kolikor je lahko. Ampak njen otrok očitno ni umrl. Uzbekistanci so pravkar rojeno deklico vzeli in jo vzgojili kot svojo. Deklica je odrasla, se poročila in se preselila v New York. Ko sem se odpravljala domov, je sinova prijateljica ravno zbirala pogum, da bi gospo obiskala. A seveda se je tudi bala. Si predstavljate? Ves ta čas je ta med vojno rojena deklica srečno živela s svojimi uzbekistanskimi svojci, zdaj pa bo izvedela, da sploh ni Uzbekistanka. Človek dobi kar kurjo polt, kajne?



Vrniva se h kompromisom. V mislih imam tudi kakšne majhne, na videz nepomembne.

Seveda, ves čas jih delamo, čeprav jih nočemo. Če hočemo biti politično korektni, so kompromisi nujni. A politična korektnost se je izrodila v orožje za množično uničevanje. Če si nekdo želi uničiti drugega, potem ni sposoben sklepanja kompromisov, sposoben je zgolj uničenja. Poglejmo si vojno; mir, ki ji sledi, ni nič drugega kot kompromis.

Ni naravno stanje življenja, ne?

Ne, ni. Konec koncev, po tem, kar je Nemčija naredila vsemu svetu, se človek vpraša, ali lahko še kdaj sobivamo. Seveda lahko!

Tudi francoski pisec Eric Vuillard v knjigi Dnevni red, ki opisuje Hitlerjev vzpon na oblast, njegove prve zunanjepolitične poteze, med katere sodi tudi priključitev Avstrije, bralcu pokaže, da je vojna posledica številnih odločitev, ob katerih so odločilni zaradi svojih koristi pogledali stran. Ni nekaj, kar se zgodi čez noč. Spremljate aktualne ameriško-ruske eskapade?

Niti ne, ker mi je popolnoma jasno, da ima vsaka stran svojo agendo. Sestajata se za zaprtimi vrati, da bi plašili druga drugo z jedrskim orožjem, čeprav je popolnoma jasno, da ga ne ena ne druga ne bo uporabila. Ja, seveda se sliši strašljiva ta možnost, a to je vse njeno bistvo. Kar pa je res grozno, so »brezimni«, ki vzamejo usodo v svoje roke. Te dve pa? Ne ne. Nista dovolj nori, da bi »pritisnili gumb«. Ko vidiš človeka, ki si želi le moči in denarja, potem veš, da smo ob njem varni.

Oni dan mi je prijatelj, ki je dopisnik v Bruslju, povedal, da je lani na volitvah sodelovala tudi Islamska stranka, ki si prizadeva, da bi se javni prevoz začel ločevati po spolu, vse z veliko idejo zaščititi ženske. Resno? In kaj bo naslednji korak? Vsem rute na glave in odvzem pravic? To je to, majhne reči, od katerih pogledamo stran ... Kar je rečeno, še ni storjeno, a bo, če opozoril ne bomo slišali. 

Omenili ste, da oni, ki hlepijo po moči in denarju, nikoli ne bodo pritisnili na gumb. Zanimivo, vaš roman Mjausk govori ravno o tem. Duhovita in malce nora, iskriva zgodba o življenju tristo let po »Eksploziji«. Je res, da ste jo pisali 14 let?

Res je.

Kako to?

Življenje me je nosilo po svetu. Ko sem knjigo začela pisati, nisem imela še nikakršnih izkušenj s pisanjem dolgih tekstov, pisala sem le novele. Zame je bil to velik zalogaj, ki je terjal številne intimne odločitve. Poleg tega sem se ravno tedaj preselila v ZDA, kjer sem se morala prilagoditi na novo življenje. To, da sem bila »odrezana« od domovine, je pomenilo tudi, da sem izgubila zanos, stik z jezikom. Kaj naj rečem; vsi in vse me je odvračalo od tihega in mirnega samoraziskovalnega pisanja. (Smeh.) Ko sem vendarle sedla za mizo, sem roman končala v dveh mesecih.


Foto: Matej Pušnik


Sočnost jezika v tej knjigi je izjemna. Prevajalka v opombah tudi omeni, kako je nastal naslov, in sicer kot posledica besedne igre, ki sta se jo z možem nekoč »igrala«. Je to nekaj, kar pogoste počnete? Takšne simpatične podrobnosti so mi res ljube.

Ja, pogosto sva se igrala z besedami. Takšne igre nikoli niso bile tuje. Imam namreč veliko družino. Med poletji, ki smo jih otroci preživljali v naši dači na deželi, sem se z brati in sestrami pogosto takole igrala. Ampak če se vrnem k besedi mjausk; v ruščini ne obstaja, obstaja pa v komijščini, ki spada med ugrofinske jezike. Kot punčka sem imela knjigo pesmic v tem jeziku. Zapisuje se v cirilici. In če to knjigo bere nekdo, ki govori rusko, se sliši strašansko butasto. (Smeh.) Niti ena prebrana beseda se ti ne zdi smiselna. Smešno je za znoret, kot da je pesmi pisal kak nor Rus. Ampak v duhu politične korektnosti tega najbrž ne bi smela reči. (Smeh.) No, mjausk je prevod besede Кысь, ki v ruščini nima nobenega pomena. V romanu je to poimenovanje pošasti iz domišljije, je pa sicer beseda ena od različic zapisa zvoka, s katerim kličemo muce. (Ker tudi opis zveri v romanu nekoliko spominja na muco, je naslov preveden v Mjausk; po slovensko namreč zvok mačke zapišemo kot mijav, op. p.)

Babica ni nikoli želela ničesar zase. Prepričana je bila, da je to, kar ima, povsem dovolj. Dve obleki sta dovolj, tretje ne potrebujem, je govorila, še posebno če nekdo drug nima niti ene. Finančno je pomagala številnim družinam, ki so živele v izgnanstvu v Sibiriji. Pošiljala jim je ne samo denar, temveč pakete s hrano in oblačili. Ves ta čas ni nihče vedel za to. 

Kakšni ste bili kot otrok?

Imela sem zelo srečno otroštvo. Sedem otrok nas je bilo v družini. Mama je bila v svojem ravnanju zelo blaga, nikoli stroga. Vedno je imela laissez-faire odnos, a obenem izjemno notranjo disciplino. Morda ji jo je privzgojila njena mati, ki pa je bila nadvse odločna ženska. Babica nikoli ni želela ničesar zase. Prepričana je bila, da je to, kar ima, povsem dovolj. Dve obleki sta dovolj, tretje ne potrebujem, je govorila, še posebno če nekdo drug nima niti ene. Finančno je pomagala številnim družinam, ki so živele v izgnanstvu v Sibiriji. Pošiljala jim je ne samo denar, temveč pakete s hrano in oblačili. Ves ta čas ni nihče vedel za to. Ko je moj dedek, veliki prevajalec, naredil samomor, si je takoj za njim vzela življenje še babica. To, da je na isti dan izgubila oba starša, je bil za mojo mamo grozovit šok, od katerega si ni opomogla. Počutila se je povsem samo na svetu, zapuščeno. Šele po njuni smrti je našla vse račune in dokumente o pošiljkah desetinam ljudi v izgnanstvu. Kmalu so začela prihajati njihova pisma; pošiljk, jasno, niso več dobivali. Niso vedeli, kaj naj, babičini paketi so jih držali pri življenju. Vse te ljudi so namreč kaznovali ne samo z izgnanstvom v severne ruske vasi, temveč jim tudi prepovedali, da bi delali za svoje preživetje! Živeli so od prispevkov dobrih ljudi. Mama se je odločila, da bo nadaljevala babičino tradicijo. Ko se je politika spremenila in so smeli začeti delati, se je njihovo življenje obrnilo na bolje. Ravno zato, ker je mama od blizu poznala to dediščino surovosti življenja, je na nas otroke gledala drugače. Do nas se je vedno vedla malce odmaknjeno, a je bila prijazna, čeprav nikoli zares topla. Vselej malce žalostna. Oče je bil njeno nasprotje. Izjemno dejaven in živahen, od nas je zahteval veliko. Bil je tudi izjemno topel človek, zelo sva si bila blizu. Pri nas doma ni bilo nikoli dolgčas. Vsi smo bili ustvarjalni, domiselni, vedno nekaj brkljali, pisali in delali norčije. Res je bilo rajsko, moje otroštvo, priznam.



Na začetku sem omenila esej Kvadrat, pa še končajva z njim. Vrti se jasno okoli slike Kazimira Maleviča, ruskega slikarja poljskega rodu, ki je s sliko Črni kvadrat, pišete, postal avtor najznamenitejše, najskrivnostnejše in najgrozovitejše slike na svetu, s katero je »vse speljal na nič«. Omenjate tudi svojega prednika, slavnega Tolstoja, ki se je neke septembrske noči leta 1869 vozil v kočiji. Od doma je šel dobre volje, a potem: »Nekaj mi je paralo dušo na kose in je ni moglo razparati. Še enkrat sem šel pogledat speče, še enkrat sem poskusil zaspati; še zmeraj ista groza – rdeča, bela, kvadratna. Nekaj se trga in se ne pretrga .... niti kaplje dobrote nisem čutil v sebi, samo enakomerno, spokojno sovraštvo do sebe in tega, kar me je ustvarilo.« In tesnoba zdaj? Jo čutite?

Čutim, da se družba z najboljšimi nameni samouničuje. Ljubimo ves svet, na stežaj odpiramo vrata. Zapiramo si oči in ušesa. Podobni smo tistim mravljam, ki v svoj dom povabijo sovražnike. Govorim o hrošču Lomechusa pubicollis. Ko pride v mravljišče, začne oddajati snov, ki na mravlje deluje narkotično. Ta snov povzroči, da pozabijo na to, da je tujec s spornimi nameni, ter se mu začnejo udinjati. Stopnjevanje njihove evforičnosti povzroči, da se nehajo normalno razmnoževati, mravljišče pa postopoma umre. Oni dan mi je prijatelj, ki je dopisnik v Bruslju, povedal, da je lani na volitvah sodelovala tudi Islamska stranka, ki si prizadeva, da bi se javni prevoz začel ločevati po spolu, vse z veliko idejo zaščititi ženske. Resno? In kaj bo naslednji korak? Vsem rute na glave in odvzem pravic? To je to, majhne reči, od katerih pogledamo stran ... Kar je rečeno, še ni storjeno, a bo, če opozoril ne bomo slišali.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE