Ljudje imamo po navadi fiksne ideje o tem, kako naj živijo drugi. Kako zgodaj ali pozno ste ugotovili in si dopovedali, da je pomembno predvsem to, da sam veš, kdo si, in se ne obremenjuješ s predsodki?

Prav veliko vpliva na prvi vtis nimamo, ker nas ljudje takoj popredalčkajo. S tem imam precej slabe izkušnje. Denimo, marsikdo mi je rekel, potem ko me je spoznal, da sem se mu zdela »smotana« in »zafnana«. Veste, doma se nismo pretirano objemali in se mi je bilo nelagodno dotikati, denimo pri snidenju. Počutila sem se napadeno. Skušala sem se umakniti. V odnosih z ljudmi, ki so bili tega doma vajeni, sem se otresla vzorcev in se naučila spustiti do sebe dobre stvari.

Iz otroštva nisem rešila tega, da nisem odraščala z očetom. Malo sem čutila zamero do moških, tudi zato, ker je bila mami v odnosu z nekom, ki je bil v redu človek, a do naju v nekem trenutku ni bil več, in nisem tega rešila. Preprosto nisem. Zamerila sem. Potlačila. In ko je prišel moški, ki sem ga spustila v svoj intimni prostor, sem vse to projicirala nanj.   

Zdaj znate bolj sprejemati sebe, biti spontani in ste se pripravljeni tudi odpreti drugim, morda kdaj usmerjati?

Ja, sebe zagotovo bolje sprejemam. S tem pa tudi okolico. (Nasmešek.) A dejansko sem se s tem veliko ukvarjala. Se mi zdi, da sem se nehala upirati. Bila sem uporniška najstnica. Prav pred kratkim, ko sem opazovala mladino, me je prešinilo vprašanje, čemu se upira. Ob tem, kar počnem, sem javno bolj izpostavljena in včasih sem prav presenečena, koliko mladih bi morda rado kakšen nasvet od mene. Razmišljala sem, kako zanimivo je to. Nikoli si ne bi mislila, da bi kdo mene lahko kaj vprašal. Najbolj me je fasciniralo, kako razmišljajo. Normalno je, da se vsi iščejo, a jim po mojem nihče ne reče, da je to v redu. Ker to je v redu. Kako boš pa vedel, denimo pri šestnajstih, kdo si in kaj bi želel početi? Spomnim se, kako sem se sama iskala. Toliko reči me je zanimalo. Želela sem ustvarjati. In nastopati. Nikjer pa se nisem zares našla. Potem sem ugotovila, da gre v življenju vedno za iskanje ravnovesja … (Premolkne.) Kje sva ostali?!

No, o uporništvu ste govorili.

Čemu se upirajo mladi? In čemu sem se jaz? Upirala sem se točno temu, čemur se vsak. Okolici in ljudem, ki so me nekako želeli usmerjati, pa vendar sama nisem vedela, katera smer je zame dobra in prava. Okolica me je kot lepo, simpatično punčko seveda hotela popredalčkati. V manekenstvo. To je bila tudi prva od stvari, pri kateri sem šla malce prek sebe. Vedno sem se počutila malo divjaško, rokerico, potem pa so mi rekli, naj se počešem, oblečem bele hlače in hodim po pisti. Vedela sem, da to nisem jaz. A sem se pustila pregovoriti, češ, luštna si, zakaj tega ne bi izkoristila. Tega si nisem zares želela. Zaradi drugih sem šla v to. In ves čas sem se počutila grozno, kot da sem največji grdi raček med vsemi tistimi lepimi puncami. Enkrat pa sem zbrala pogum in rekla mami, da jima bom z očetom vse, kar sta vložila v manekensko šolo, fotografije itd., poplačala, ko me bo naročnik izbral in bom dobila za to plačilo, in nehala. Ko sem za oglas dejansko dobila za dvakratno najemnino najinega stanovanja z mami, se spomnim, da sva dali denar na posteljo, še tolarji so bili, in rekla sem: Mami, slikaj. (Smeh.) Prav neverjetno je bilo. No, z agencijo sem potem nehala sodelovati in delala nekaj po svoje, podpisala pogodbo z drugo agencijo, vendar tudi nisem dolgo zdržala. A iz tega vsega sem spoznala, kaj hočem početi. Priznala sem si, da rada snemam in nastopam, mogoče sem pa material za voditeljico. Hotela sem se dokazati ljudem, ki me v resnici niso marali, s stvarmi, ki jih jaz nisem marala. Dokler si enkrat nisem rekla: Zakaj počneš to? Nehaj se upirati sebi, spoznaj, kdo si in kaj si, pojdi za tem, kar imaš rada. Pika.



Svojo svobodo ste si trmasto izbojevali in za nameček namesto bližnjic ubirali ovinke in stranpoti.

Tako, ja. (Smeh.) A če se ozrem nazaj, si rečem, še dobro, da sem doživela vse to. Vse se zgodi z razlogom. Kliše, vem, ampak se. Moja generacija je imela srečo, med odraščanjem še ni bilo tolikšnega vpliva tehnologije, družbenih omrežij. Ob toliko idealih, kolikor jih je tu gor … (potrka po ekranu telefona), se še jaz na slab dan močno vznemirim, koliko boljši so drugi od mene. Enaintrideset let imam in že marsikaj za sabo, pa se pošteno obremenjujem. Priznam. Svoboda je tukaj relativna, vendar si jo sama kratim – kdaj pa kdaj.

Tudi zunanje okoliščine vplivajo na to, kakšne odnose ljudje razvijamo. So posledica instant sveta in instant življenja, jasno, instant razmerja? Sploh med mladimi?

Vseeno mislim, da je največji problem pri mladini ta, da nima strasti. Strasti do stvari, ki polnijo življenje ali odpirajo poti. Denimo, nekdo bi želel igrati klavir. No, najdi pesem, ki ti je všeč! Glasbenika, ki te navdihuje! Njega spremljaj na instagramu! Vloži vso energijo v strast, ki v tebi vzbuja ogenj! Mislim, da zaradi sveta, ki je res postal tako instant, niti ne razumejo dobro, kaj strast je. Ko jaz najdem navdih, sem čisto evforična. To je po mojem tisto, kar digitalizacija ubija – evforijo. Ker v trenutku, ko jo zaznaš, pride druga; v sekundi in pol si jo »priskrolaš«. Pozabljamo, da so pravi navdih ljudje, odnosi, nasmehi, ideje in energije, ki si jih lahko dajemo.

Delo na sebi vsak razume po svoje. Vi še pospravljate po sebi? Popravljate kaj, kar v odnosih povzroča težave – vedno znova?

Ves čas. Ni konca. Kar je prav, to nas pelje naprej. Pri sebi opažam, da sem v odnosih spreminjala marsikaj, kar je bilo kot zacementirano v meni. Verjamem, da ljudje pridejo naproti takrat, ko jih najbolj potrebujemo. Kot tudi, da smo v prejšnjih življenjih že nekaj doživeli, vendar z ljudmi, s katerimi smo povezani od prej, mogoče česa nismo razrešili. Zakaj ne moremo preseči nekaterih stvari in jih ponavljamo? Ker jih nismo razrešili. Dokler si bomo zatiskali oči, se bomo vrteli okoli istega problema. Ja, lahko zamenjaš moškega, a se nič ne spremeni. Mislim, da je tako. Vsaj meni se je to dogajalo. Dolgo. Iz otroštva nisem rešila tega, da nisem odraščala z očetom, malo sem čutila zamero do moških, tudi zato, ker je bila mami v odnosu z nekom, ki je bil v redu človek, a do naju v nekem trenutku ni bil več, in nisem tega rešila. Preprosto nisem. Zamerila sem. Potlačila. In ko je prišel moški, ki sem ga spustila v svoj intimni prostor, sem vse to projicirala nanj. Če mi je kaj rekel, sem to zanikala. Bala sem se soočenja s sabo. S svojo potlačeno resničnostjo. Potreben je bil pogum, da sem vse travme zagrabila in jih nesla nekomu, ki mi jih je z objektivnostjo in znanjem pomagal rešiti. Tako sem stare vzorce pustila na pokopališču svojih čustev.

Tudi meni so očitali, da sem premalo ženstvena. Tako sem bila vzgajana. Ko sva živeli z mami sami dvanajst let, je morala ona zamenjati žarnico, popraviti pralni stroj in jaz sem se vsega tega naučila.   

Zato so trpeli vaši odnosi z moškimi.

Normalno, da so. Ker nisem znala kazati pravih čustev. Nisem znala pokazati prave ljubezni. Zelo sem bila zaprta in hladna. Počutila sem se, da si moški ne zasluži, da bi od mene dobil čustva nazaj. To je bila moja projekcija iz primarne družine. In seveda sem vsako napako, ki jo je kdo naredil, potencirala. Zdaj sem hvaležna, ker so mi odprli oči, kajti težko je nekomu reči: »Ej, ti imaš pa problem.« Vendar bi morali večkrat narediti prav to. Ne le v partnerskem odnosu, tudi med prijatelji. Tako smo uvidevni, namesto da bi bili iskreni. Sploh v odnosih počnemo stvari za nekoga iz uvidevnosti in pričakujemo nekaj v zameno, drugi pa tega sploh ne ve. Uvidevni smo, ker se bojimo morebitnega odziva, namesto da bi iskreno rekli: »Mene to moti.« Nič čudnega, da potem eksplodira. In vse razpade. Tudi jaz sem to počela. A se da drugače: iskreno odgovoriti in ne čustveno odreagirati.

A laže kot ozreti se vase, razpakirati svojo čustveno prtljago in ozavestiti, da lahko spreminjamo le sebe, je v potrošniški družbi, v kateri je na videz vse mogoče in dosegljivo, mnogo preprosteje zamenjati, kar nam ni več dovolj dobro – sodelavca, prijatelja, partnerja.

Ja, ampak to je krajša pot, za katero se nemalokrat izkaže, da je veliko daljša, kot bi lahko bila. Iz odnosov bi se morali predvsem kaj naučiti, mi pa samo prenašamo svojo prtljago iz enega v drugega. In potem je nekdo, ki je s tabo tisti trenutek, kriv za vse, kar je naredil nekdo drug. Pa nič ni kriv. Večkrat se moram spomniti na to, da so zdravi in izpolnjujoči odnosi najbolj pomembni. Ljudje si res veliko znamo dati. Zato smo. Zato obstajamo. To je naše bistvo. Zato je škoda, da si jemljemo preveč, ker velikokrat nimamo te pravice.



In moški mora biti lovec?

Ja. Seveda. (Odločno.) No, to pa je še ena »cvetka« današnjega sveta. Moški so se malo poženščili. Ženske smo pa postale preveč »gajstne«. Tudi meni so očitali, da sem premalo ženstvena. Tako sem bila vzgajana. Ko sva živeli z mami sami dvanajst let, je morala ona zamenjati žarnico, popraviti pralni stroj in jaz sem se vsega tega naučila. Je pa res, da sem se vedno rada potikala po dedijevi delavnici. Malo bolj tehnični tip sem, kot je videti. Veliko raje »šraubam« kot kuham. (Nasmeh.) In to res ni ženstveno. Vendar se zavedam svoje ženstvenosti, svoje duše, ženske vloge, česar se dolgo nisem. Ampak ja, zdi se mi, da dandanes punce lovijo, fantje pa ležerno čakajo. Tako smo jih najbrž navadile. (Smeh.) O odnosih imam konservativno mišljenje. Mislim, da moški mora prevzeti vlogo moškega. Jaz osebno se moram počutiti varno, moram vedeti, da bo on zamenjal gumo na avtomobilu, tudi če jo znam sama, sestavil pohištvo, čeprav ga znam sama in ga tudi zelo rada. Potrebujem občutek, da bo on to naredil zame. Se pravi, da bo čuval mojo ženstvenost s tem, da bo moški, in mu bom jaz v trenutku, ko bo potreboval mojo nežno roko, to tudi dala. In da takrat ne bo umazana od »šmira«.

Preprosto. Zakaj torej ne deluje?

Kaj vem, svet se pač spreminja. Meni je denimo super, da fant, star 16 let, kosi travo okoli hiše. Dobro, ni vedno te možnosti, ampak lepo se mi zdi, če vidim najstnike pri pristnih moških opravilih. Mislim, da jim to daje prvinsko samozavest, da lahko in zmorejo. To so praktične stvari, male potrditve, ki lahko človeku samo koristijo za kasneje

Ko pomislim na ljudi, ki so me kdaj razočarali, nikomur nisem zares odpustila. Ne zato, ker tega ne bi bila sposobna, ampak se mi zdi, da se nihče ničesar ne nauči, če kar zbrišemo, kot da se nič ni zgodilo. Mogoče se moram tudi jaz iz posamezne zgodbe kaj naučiti.  

Tara, povejte no, v kakšnih ritmih se vaša ljubezen zdaj giba?

Blues rock. (Pomežikne ob širokem nasmešku.)

Zadržani, ko gre za razgaljanje sebe. Kako živite s prepoznavnostjo?

Vse to pride zraven. (Odmahne z roko.) Pravzaprav se še zdaj tega ne zavedam. Res ne. Po mojem zato, ker sem tako odraščala. Preprosto. Ostala sem taka – preprosta, pristna pa tudi malo naivna. Naivna v tem, da verjamem v dobro vseh ljudi in dober namen vseh ljudi. To me velikokrat stane.

In ko vas kdo razočara?

Odpustim, pozabim ne. S tem pa imam malo težav. Ko me nekdo razočara … (Pokima in nadaljuje tiše.) Ko pomislim na ljudi, ki so me kdaj razočarali, nikomur nisem zares odpustila. Ne, ker ne bi bila sposobna, ampak ker se mi zdi, da se nihče ničesar ne nauči, če kar zbrišemo, kot da se nič ni zgodilo. Mogoče se moram tudi jaz iz posamezne zgodbe kaj naučiti. Mogoče bi morala človeku povedati, kar me je težilo, a mu prej nisem zmogla. In zato ne morem odpustiti.

Po medijih je hitro završala novica, ko ste na profilu na instagramu objavili fotografijo bele muce, prav takšno, kakršno je objavil tudi Matevž Šalehar, bolj znan kot Hamo. Taktično sta razkrila ljubezen?

Ničesar nisva zanikala. Samo povedala nisva vsega. (Smeh.) Za vse je potreben pravi čas. Je pa tako kot pri vseh – vsi se zaljubimo, vsi gremo narazen. Trpimo. Jočemo. Tudi to je moje življenje. Ni vse samo naslov v časopisu, ki poroča o moji novi ljubezni. To je pač moje življenje.

Verjamete, da se dva najdeta, ko je čas?

Seveda. Pogosto me vprašajo, češ, zakaj glasbeniki …

Povejte no, kako ste si s kitaro?

Se spoznavava. (Smeh.)

No, skratka, Tara Zupančič pada na glasbenike?!

Ne, ni tako, da bi se kar odločila, da bom imela glasbenika. Resnica je, da imam od nekdaj rada glasbo, tudi zaradi dela, veliko se gibam v okolju, kjer jih srečujem. Rada imam te ljudi, ker so »fajn«, ker imajo strast v sebi, ker ustvarjajo, ker so mnogi morali marsikaj požreti in iti čez ovire, da so to, kar so. Zaradi tega jih občudujem in spoštujem. Naključje je, da so moji partnerji pevci. Pa tudi, če smo že pri tem, so vsi mene našli. Nisem bila jaz. Evo, oni pa so pravi lovci. (Smeh.)



Poleg televizijskih obveznosti se posvečate svoji liniji recikliranih izdelkov Varishana. Vas poslovno gledano mika še kaj?

Kot sem rekla že prej o odnosih, gre tudi pri delu za ravnovesje. Ena moja plat je ustvarjalna, obrnjena v mirnejši notranji svet, druga je navzven. Dva pola, ki sem ju prek stvari, ki sem jih počela, spoznala in našla. Moram biti na obeh straneh. Kajti ko sem počela samo eno, nisem bila zadovoljna, ko sem samo drugo, prav tako ne. Absolutno sem ustvarjalna duša – to je v meni.

Kako vse stlačite v 24 ur?

Težko. Sem kampanjsko kreativna. Dolgo pobiram ideje, nabiram navdih, potem sedem in naredim. Rada bi si vzela več časa za eno in za drugo. Moja linija pa ... (Dvigne obrvi.) Ja, to sem jaz. V mojih izdelkih so moje barve, moje krivulje, srce in duša. To je prvi korak k večji stvari, ki bo, verjamem, rasla z mano vred.