Psihologi svetujejo, da je treba otroke že v rosnih letih seznaniti z denarjem in denarno izmenjavo. Razložiti jim je treba, seveda na njim primeren način, da je treba za to hoditi v službo in da je količina denarja omejena. Igrajmo se trgovino: kupimo otroško blagajno in jim s tem približajmo pristno izkušnjo. Nato naj sodelujejo tudi pri pravih nakupih, naj opazujejo, z njimi se pogovarjajmo, kaj potrebujemo, koliko kaj stane ...
Če otroku popuščamo pri vseh željah, bo težko usvojil funkcijo omejevanja. Če mu vse prepovedujemo in togo onemogočamo, pa mu s tem razvijamo tesnoben odnos do denarja in samo še povečujemo moč želje.
Pri mlajših si je dobro med igro postaviti cilje, da pri kupčkanju ne obupajo prehitro, starejši otroci, ki že znajo računati, pa so lahko pri varčevanju bolj potrpežljivi. Naj bo manjša vsota prihranjenega denarja otroku dosegljiva in dana v preudarno razpolago, medtem ko naj večje zneske hrani v banki.
Prva pikapolonica
Otrok naj si sam izbere podobo svojega prvega hranilnika in ga postavi na poseben prostor v svoji sobi. Vanj bo z veseljem metal kovance, ki mu jih bodo dajali starši ter dedki in babice. Seveda mu razložimo namen »hranjenja pikapolonice«, treba mu je pojasniti, da s tem varčuje za nekaj, kar si želi imeti.
Kolikor let, toliko kovancev
Ko že razume simbolično vrednost denarja (ko vstopi v osnovno šolo), je čas za žepnino. Mnenja o ustrezni višini so različna, bolj kot to je pomembno, da se z otrokom dogovorimo, za kaj bo denar porabljal, in imamo nad tem pregled. Otrok se z žepnino uči odločanja in odpovedovanja: če žepnino porabim za to in to, si ne bom mogel privoščiti tega in tega, kar me prav tako mika. Pomembno je, da se ima možnost odločati o denarju in pridobivati izkušnje, ki so povezane z resničnim življenjem. Vsaka odločitev za nekaj sočasno pomeni odpoved nečemu drugemu. To pa sta sposobnosti, ki neredko še odraslim povzročata veliko težav, zato je pomembno, da ju začnejo usvajati že otroci v svojem malem svetu. Toliko laže jim bo, ko odrastejo.
Vprašanje, kolikšna naj bo žepnina, bega mnoge starše. Ne sme biti previsoka, da si lahko uresniči vse želje, in spet ne prenizka, saj bi mu tako naredili več škode kot koristi. Po eni od teorij naj bi bila mesečna žepnina v evrih enaka otrokovi starosti. Šestletnik prejme šest evrov na mesec, sedemletnik sedem in tako dalje. Otrok naj žepnino prejme vedno na isti dan v tednu, s čimer se navadi na ritem in red, predvsem pa se tako nauči načrtovati svoje izdatke. V najstniškem obdobju je priporočljivo tedensko žepnino spremeniti v mesečno, poleg tega mu jo lahko začnemo nakazovati na osebni račun, da se seznani tudi z banko, varčevalnim računom, bankomatom in bančno kartico.
Postavimo meje
Če otroku popuščamo pri vseh željah, bo težko usvojil funkcijo omejevanja. Če mu vse prepovedujemo in togo onemogočamo, pa mu s tem razvijamo tesnoben odnos do denarja in samo še povečujemo moč želje. Preudarna žepnina je zelo koristna izkušnja, vendar se je treba zavedati, da se otrok uči na konkretnih izkušnjah in v omejenem obsegu. Dolžnost in vloga staršev sta, da zagotovijo varne okvire. Ena izmed ključnih pasti za starše je, da žepnina postane nagrada za lepo vedenje ali uspeh v šoli, ali nasprotno, način kaznovanja. To se ne sme zgoditi. Strokovnjaki še opozarjajo, da je ena največjih napak, ki jih lahko storimo pri finančnem opismenjevanju otrok, da se sami ne držimo prej določenih pravil. S tem jim dajemo slab zgled, predvsem pa jim z nasprotujočimi si informacijami ne pošiljamo jasnega sporočila.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: