Redko kdo bi mi takrat verjel, redko kdo uganil, kaj se sončni deklici, vrelcu življenja, plete po glavi, kaj kuha njeno srce. In redko kdo bi mi verjel zdaj. A ljudi že dolgo ne skušam več prepričati z besedami. To poglavje sem prepustila drugim. Danes sledim drugim receptom, najraje pa kuham brez njih.

Ko sem imela petnajst let, ko bi morala prvič zares zakorakati v življenje, ko bi ga morala najbolj zajemati, so se moje črne luknje najbolj širile in me vlekle vase. Takrat ko sem mislila, da se dnu dna ne da še bolj izpodbiti, sem izvedela zate. Da ti nekje pod površjem sveta bije srce in da ga boš kmalu delila z menoj, da bova dihali isti zrak. Takrat sem si želela, da bi črne luknje posrkale tudi tebe, da bi se razblinili obe. Da bi tako mene kot tebe izrezali iz trebuha življenja in naju splavili v vzporedno resničnost. Toda Nekdo je hotel, da bi živeli. Nekdo je želel, da bi skupaj tacali ta svet. Nisem ga mogla razumeti. Ni odgovarjal na moj jok ne na moje kričanje, moledovanje in udrihanje, molitev se mi je že mnogo prej posušila v grlu. Nisem mogla razumeti vseh, ki so se te veselili, ki so nazdravljali nate in odštevali dneve, ko boš dobila ime, ki so me hoteli prepričati o nasprotnem, o (pre)moči in zmagi Življenja. Sovražila sem svet, sovražila njih, sovražila Nekdoja, sovražila tebe, še najbolj pa sebe. Moje bivanje se je plazilo, pogled motril tla, dnevi so se odeli v čudno membrano, ki je vse ovila v motnost obviselosti.

Medtem ko sem bežala v knjige, nenehno učenje in gonjo za popolnostjo, si ti počasi rasla. Bolj ko se je moj uspeh vzpenjal v zavidljivost, bolj ko so me hvalili, uspešnejša ko sem bila, nesrečnejša sem postajala. Ti večja in močnejša, vsak dan bližje trenutku, ko boš postala absolutna zmagovalka, jaz manjša in tanjša, iz dneva v dan padajoč z mesta na mesto navzdol. Zanikala sem svoje telo, svoje dojemanje, svoj obstoj. Poletje se je obleklo v zimo in mislila sem, da bolj mrzel južni tečaj ne obstaja.

Potem se je zgodilo, česar sem se vedno najbolj bala. Pokukala si na svet. Toda pokukala si z enim kromosom (pre)več. Tisto noč sem mislila, da bom izjokala svet. Tisto noč sem hotela vrniti vse, vso črnino, ki me je opeharila, vso sivino, ki se je prikradla vame, vse krivične scenarije in obtožbe, ki so mi ukradli svetlobo, vse strahove in pretepanje s samo sabo, a jih nihče ni hotel vzeti. Svet se je zdel gluh za mojo stisko, za mojo bolečino, osamljenost in padanje.

Dolgo časa te nisem zmogla vzeti v naročje, hraniti in še manj imeti rada. Medtem ko je tvoje drobceno srce teklo maratone in se borilo za življenje, sem sama bila boj z Nekdojem. Nanj sem naslavljala številna pisma in vprašanja, toda On je molčal. Spraševala sem se, kdo ukrade pravico in kdo dovoli, da kromosomi podivjajo. Bivanje se mi je zdelo tako krivično in nepošteno. Nisem mogla razumeti in se sprijazniti, da ti ni bilo dano vse, kar je dano nam. Vse svoje borbe in tavanje bi zamenjala za »normalnost«, vse iskanje in klance za to, da bi smela biti kot mi. Toda nihče mi ni poklonil čarobne paličice. Nekdo ni storil čudeža.

Tekli so dnevi, tekli so meseci, tekla so leta. Preživela si. In rasla. Rasla si ti in rasla sem jaz. Nisem se spremenila čez noč in nisem te zlahka sprejela. Sprva mi je bilo neznosno težko. Zavidala sem družinam, ki so se srečno sprehajale s svojim novim vozičkom. Zavidala sem vsem »normalnim«, ki se svoje »normalnosti« niso zavedali, ki jim je bilo vse samoumevno, ki niso znali ceniti svojih »normalnih« otrok, ki si jih niso niti želeli ali jih celo niso obdržali. Jeza me je včasih stresala bolj, kot sem si bila pripravljena priznati.

Toda z leti so se moji robovi obrusili. Ne vem, ali jih je zgladilo Življenje ali si jih skrivaj obrusila ti. Starejša ko si bila, močnejša si postajala. Ne vem, kje si našla ključ, ki odklepa moje stokrat zaklenjeno srce, ki noter spušča le redke. Vstopila si pri stranskih vratih, ne da bi vedela kdaj, ne da bi ti dovolila ali te povabila naprej.

V tvojem svetu vladajo drugačni zakoni in pravila. Ti ne sprašuješ, ali se sme, ali je primerno in spodobno. Ti storiš. Ti si ena redkih, ki si drznejo, ki še poslušajo in zmorejo slišati svoje srce. Ki mu dovolijo, da usmerja razum. Ki »skenira« in vidi. Pri tebi srce kraljuje. In ker tvoje srce kraljuje, zmorejo tvoje roke objemati brez predsodkov. Kogar koli in kadar koli. Pri tebi je dovoljeno čutiti in čustev ne zamejevati in skrivati. Pri tebi jih je dovoljeno pokazati, pri tebi se jih mora pokazati. Pri tebi je dovoljeno ljubiti, pri tebi se ljubiti mora. Glasno in naravnost. Do konca. Brez strahov in dvomov. Brez naših čejev in nejev. Brez vprašajev in treh pik. Pri tebi je sprejemanje brezpogojno.

Ne, nikoli ne boš tako hitro tekla kot mi, nikoli ne boš tako uspešna, tako slavna in bogata, ne boš dobivala zlatih medalj in pokalov, ne boš pridobila diplome in doktorata, ne boš razvijala robotov in reševala zavozlanih formul, ne boš iskala cepiva za smrtonosne viruse, ne boš krasila naslovnic, ne boš zmagala na tekmovanju v popularnosti, ne boš kraljevala na družbenih omrežjih, ne boš postala predsednica, profesorica, zdravnica, prevajalka, odvetnica, znanstvenica, fotografinja, novinarka ali pisateljica. Verjetno nikoli ne boš mogla živeti sama, se preživljati, imeti družine in otrok.

A imaš, česar mi nimamo. Znaš živeti, kot mi ne znamo. Brez mask in fasad, brez olepševanja, pretvarjanja in napihovanja, brez laži in podtikanj, brez zaničevanja in sprenevedanja, brez tekmovanja, ljubosumja in maščevalnosti, sovraštva in jeze, zamer in užaljenosti.

Ti znaš živeti pristno in iskreno. Znaš se zares veseliti, znaš plesati in peti, znaš se od srca smejati. Znaš začutiti in znaš potolažiti. Znaš se opravičiti in znaš sprejeti premirje. Znaš pohvaliti in znaš se pohvaliti. Znaš se imeti rada in znaš imeti rada tudi druge. Znaš biti hvaležna, predvsem pa znaš ceniti bližino in jo podarjati. Znaš živeti po smerokazu srca in znaš gledati z očmi Malega princa.

Zame nisi ne sonček ne angel, ki je padel z neba. Vedno sem prezirala taka leporečenja, cvetličenje mi gre od nekdaj na živce. Nihče si ne želi »nenormalnega« otroka, nikomur ni darilo ali božji dar, kot jih ljudje radi imenujejo. Predvsem sovražim prisrčne nalepke, ki jih velikodušno delijo. Dokler sam ne obuješ čevljev in trdno zavežeš vezalk, ne moreš vedeti, kako je v njih hoditi.

To, kar je priletelo z neba in v resnici je darilo, je tvoje neskončno veliko srce. Tvoje brezmejno srce, ki nas vse, ki smemo biti ob tebi, uči, da normalnost in nenormalnost v resnici ne obstajata. Da uspeh ni najpomembnejši in da denar ne more kupiti sreče. Da je znanje pomembno, a srčnost vedno stopa korak pred njim. Da je včasih treba zrahljati vezalke in da življenje na koncu vedno zmaga.

Danes vem, da si boljše sestre ne bi mogla želeti.