Vip

Usodno srečanje
V Koči sva prispeli v poznih popoldanskih urah, temnilo se je že. Od železniške postaje do Fort Kočija je manj kot 10 kilometrov, ampak z rikšo smo potrebovali več kot eno uro. Vzhičeno, da grem spet v svoje mesto in s seboj peljem najboljšo prijateljico, me je potihoma kljuvala misel, ali sva na pravi poti. Bil je ravno petek, promet se ni nikamor premikal, kaotično vzdušje na cesti mi je že načenjalo živce. Konec koncev smo preživele kar nekaj časa v tihem obmorskem Kovalamu, pa tudi Koči imam v spominu kot zelo tiho in mirno mesto. Ničesar znanega nisem opazila, kar bi mi dalo vedeti, da je pot prava.
koči