tri ure življenja

Vsi so mi govorili, naj ji odpustim, ampak jaz tega še danes ne morem / Za mamo sem bila ničvredna, nezaželena, izmeček / Vedela sem, da ne bo več bolelo, če umrem
»Ženska, ki me je rodila, ni znala biti mama. Bila sem njeno breme, ne ljubljeni otrok. Namesto dotikov, objemov, ljubkovanja sem bila deležna udarcev že kot dojenček. Moj jok jo je spravljal ob živce, sovražila je že samo pogled name,« se glasi le delček grozljivih spominov na otroštvo Lidije Štefanec, danes upokojenke, ki zadnja leta na papir zliva nepopisno bolečino, neizbrisen del svojega življenja. Kljub nenehnim klofutam, zmerjanju, pretepanju s pasom, trdemu delu, ki so bili njena vsakodnevna rutina, po svetu hodi s pokončno glavo in se nikoli ni sprijaznila z oznako žrtve. Morda jo je prav to rešilo pred dokončno pogubo: nikoli ni sprejela materinega vztrajnega prepričevanja, da si je sama kriva za vse udarce.
Lidija Štefanec