Tatjana Štular

Tako velike žalosti moje telo ni zdržalo
Z omejitvami, prezgodnjimi izgubami in boleznima je usoda naložila Tatjani Štular breme negotovosti, strahu, žalosti, trpljenja in bolečin. Strahotnih bolečin, zaradi katerih ji je bilo, kot da je vklenjena v težke verige, ki zategujejo telo, ga maličijo in drobijo. In »rojevala« je tudi po dvakrat, trikrat na dan. Šest predolgih mesecev. Ob preizkušnjah, zadnji zato, ker so si jo zdravniki predajali brez prave diagnoze, je veliko premišljala o globljih razsežnostih življenja. O majhnosti in obenem o moči, ki lahko »premika gorske masive« in je v nas samih. V želji, da bodo njene izkušnje komu koristile, prižgale iskro zaupanja vase in opogumile v vztrajnosti, je napisala knjigo o poti, ki jo je preležala, presedela, prehodila … Od aprila do aprila.
Tatjana Štular