Danica Petrovič

Danica Petrovič: Ona se je odcepila
Neizmerno občudujem ljudi, ki si lahko kateri koli delček preteklega življenja kot film prikličejo v spomin in pripovedujejo o njem, kakor da so se ponovno znašli sredi dogajanja. S sliko in besedo. Z barvami, akterji in dialogi vred. Človek natančno ve, kakšno je bilo vreme, kaj je kdo rekel in kaj je on kot tisti, ki se spominja, odgovoril in počel. Takšni ljudje so neizčrpen vir zakladov za radovedne ljudi. In seveda medije. Meni se dogaja, da me preblisne spomin kot utrinek na nočnem nebu, izrišejo se mi podobe, glasovi, celo besede in atmosfera tistega trenutka, a tako kot utrinek ne razsvetli neba, tudi tisti delček mojega spomina ne naplavi večjega otoka preminule preteklosti. Mogoče zato, da je v tej temi vedno dovolj prostora za nove utrinke, ki se šele rojevajo (če to zapišem optimistično). Ali če zapišem žurnalistično (ne brez kančka idealizma): za svetlobo, ki jo izžarevajo zgodbe drugih ljudi.
Danica Petrovič