25 let

Rok Terkaj: Ni problema!
25 let. Četrt stoletja. Kot bi mignil. Od leta 1994, ko so bili mobilni telefoni prej futuristični pripomoček kot pa dandanašnja nuja. Takrat bi najbrž sogovornika, ko bi ta spregovoril o prihodnosti ter pametnih napravah, označili za popolnega neumneža. Še pomnite?
potrošništvo

Zdaj se zavedam, kaj pomeni biti ženska
»Če delaš z zmernim tempom, si med štiridesetim in petdesetim letom optimalno dober. Pameten, šarmanten, popoln profesionalec, in takrat, mislim, da bi lahko doživela velik razcvet. Tudi osebne in družinske stvari imaš urejene in pri petdesetih lahko zaživiš spet novo življenje, ki pa je bistveno bolj polno in sproščeno od tistega, ki ga moramo živeti sedaj, ko vse še gradimo.« S temi besedami je Saša Einsiedler odgovorila na vprašanje o tem, kje se vidi, v intervjuju v Oni junija 1994. Nekdaj odlična televizijska voditeljica, zdaj uspešna komunikacijska trenerka in licencirana mentorica za osebnostni razvoj, je očitno mislila resno vsako besedo. A optimistična in nasmejana sogovornica ima s sabo še načrte.
Saša Einsiedler

Tako je bila videti prva številka priloge Ona
25 let je minilo, kot bi mignil, format, dizajn in fotografije so se spremenile, a teme, ki nas zanimajo, so ostale enake. Se še spominjate, kaj smo pisali v Oni prvo leto njenega izhajanja? Za pokušino tudi z vami, drage bralke in bralci, delimo prvo številko priloge Ona, ki je luč sveta ugledala na današnji dan natanko pred četrt stoletja.
Ona

Onaplus Uredništvo

Onin jubilej: 25 let
Ja, drage dame in spoštovani gospodje, pred 25 leti, natančneje 15. 2. 1994, se je rodila prva Ona. Bila je na osmih straneh in na časopisnem papirju, kot priloga Slovenskih novic. Prva urednica pravi, da so se tako domenili tedanji šefi. Bila sem poleg, ob rojstvu prve številke, kot novinarka. Res je bilo davno, ampak nikakor se mi ne zdi, da bi bilo lahko od takrat že četrt stoletja.
Ona

Danica Petrovič: Ona se je odcepila
Neizmerno občudujem ljudi, ki si lahko kateri koli delček preteklega življenja kot film prikličejo v spomin in pripovedujejo o njem, kakor da so se ponovno znašli sredi dogajanja. S sliko in besedo. Z barvami, akterji in dialogi vred. Človek natančno ve, kakšno je bilo vreme, kaj je kdo rekel in kaj je on kot tisti, ki se spominja, odgovoril in počel. Takšni ljudje so neizčrpen vir zakladov za radovedne ljudi. In seveda medije. Meni se dogaja, da me preblisne spomin kot utrinek na nočnem nebu, izrišejo se mi podobe, glasovi, celo besede in atmosfera tistega trenutka, a tako kot utrinek ne razsvetli neba, tudi tisti delček mojega spomina ne naplavi večjega otoka preminule preteklosti. Mogoče zato, da je v tej temi vedno dovolj prostora za nove utrinke, ki se šele rojevajo (če to zapišem optimistično). Ali če zapišem žurnalistično (ne brez kančka idealizma): za svetlobo, ki jo izžarevajo zgodbe drugih ljudi.
Danica Petrovič

1

V prodaji

Prijavite se na Onine e-novice

Nikoli več ne zamudite vaših najljubših vsebin. Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem!

Newsletter